Slovenska poezija v jazzu ali Kaj puščam(o) za sabo?

Mia Žnidarič

Ljubljana / Atrij Mestnega muzeja Ljubljana
5. 7. 2012
Vstopnina: 10 €

Letošnji prvi večer v sklopu Poletnih koncertov v atriju Mestnega muzeja, ki jih že osmo leto zapored organizira glasbena agencija Im.puls, je bil v znamenju poezije in jazza, sledili pa bodo še virtuozni pedali (Dalibor Miklavčič), večer samospeva (Mirjam Kalin in Igor Vičentič), mediteranski jazz (Luca Ciarla Quartet) in večer šansona (Nuška Drašček in Blaž Jurjevčič).

Ko se oziramo za slovenskimi izvajalci, ki bi lahko poslušalcu v enaki meri približali poezijo in jazz, nas iskanje privede do edine možne izbire. Prepričati nas zmore le Mia Žnidarič, ki na svoje avtorske plošče tekom svoje dolgoletne glasbene kariere s prav posebnim občutkom uvršča poezijo slovenskih pesnikov, kot sta Feri Lainšček in Svetlana Makarovič. Intimno vzdušje, ki je tokrat prevevalo ambient ene od kulturnih dediščin starega mestnega jedra Ljubljane, so ji pomagali pričarati Steve Klink Trio v sestavi Steva Klinka (clavinova), Roberta Jukiča (kontrabas) in Aleša Rendle (bobni) ter njen gost David Jarh (trobenta, krilovka).

Čeravno je koncert nepretrgoma trajal skoraj dve uri, se mi je zdelo, da je minil v trenutku. Mia je občinstvo, ki je bilo pretežno srednjih in zrelih let, zabavala s pripombami karakterističnimi zanjo in ga popeljala skozi svoj raznolik in bogat opus. Slišali smo Čas Dušana Velkaverha (Preblizu predaleč, 2004); Nihče ne ve, Včasih tu, Solze že snežinke so in Pobarvanka Ferija Lainščka (Pobarvanka, 1998); Lučka, Noč in Gospa Moda Svetlane Makarovič (Iskre, 2000) ter Snežinka, Ti veš, Pesem namesto zlatnika, Z očetom in Skriti ljubimci, ponovno, Ferija Lainščka (Nevidni orkester, 2008). Zaradi lirike, s katero so bile prežete glasba in besede, je bil koncert vse prej kot običajen. Predvsem zato, ker se je čutilo, da so bile pesmi skrbno izbrane.

Ker se je tistega dne zaradi popoldanske plohe precej ohladilo, je bila prva pesem Snežinka, potem pa je postalo jasno, da Nihče ne ve, le Ti veš. In da je bila nad nami svetla Noč, potem pa so po mobilnem telefonu poklicali še Skriti ljubimci. Prijetno je slišati s kakšno lahkoto Mia krmari med zajedljivostjo Svetlane Makarovič in tankočutnostjo Ferija Lainščka, pri tem pa ves čas ostaja predvsem … svoja. A vendar se zdi, da se s ploščo Iskre, ki je tako besedilno kot tudi glasbeno nekoliko šibka, ne zmore poistovetiti v enaki meri kot s svojo zadnjo avtorsko ploščo Nevidni orkester ali Pobarvanko, ki je preprosto … popolna. Po 15 letih enako aktualna kot leta 1998, morda celo še bolj, in prepričana sem, da bo čez prav toliko let še vedno aktualna. Te pesmi so tekstualno polne bolečine, glasbeno prežete s hrepenenjem, vokalno do zadnjega diha doživete. Polne bolečine. Brezčasne. Prav iz tega razloga jih je bilo z neizmernim zadovoljstvom doživeti ob izvajanju v živo, ko so čustva še bolj otipljiva. In nekako drugačna. Ne le zaradi novega aranžmaja Pobarvanke, ki so jo tokrat izvedli premierno, temveč tudi zaradi vseh drugih pesmi, ki jih imamo tako redko priložnost slišati. Zaradi vseh trenutkov, ko so se izvedbe razšle s tistimi na ploščah; zaradi Miinega glasu, ki v nasprotju z večino, katerih glas z leti dobi raskav in teman pridih, pridobiva na mehkobi; zaradi tega, ker so imeli glasbeniki tokrat malce manj prostora za virtuoznost, osrednje mesto pa je imela Mia in si ga ponosno delila z besedami; zaradi dinamike, ki je dala težo besedam, včasih milino, drugič moč; zaradi tega, ker je kljub otožnosti brstela in se razraščala ena sama sreča, saj pravega umetnika vedno najbolj boli prav lepota, ki pa je tega večera ni manjkalo; ker se ji še nikoli ni tako pelo kot se ji sedaj; ker je bila videti tako zelo srečna, da je kar žarela … In ker nas je popeljala v čas in prostor brez skrbi, kjer nam je v lasti ostalo le odprto srce v katerega smo bili pripravljeni še veliko sprejeti. Eno je peti, drugo pa je dejansko poistovetiti se z besedami, ki jih izvajaš in ki so napisane zate ter verjeti vanje, četudi morda ne govorijo prav o tebi. Mia to zna. Besede, ki jih izvaja, so njene, pa čeprav jih ni napisala sama.

Verjetno nikoli ne bi zmogla peti nekaj, v kar ne verjame. Ker pač ostaja iskrena. Včasih celo preveč. In tako je tudi tokrat podrobno razlagala, da se ji je zgodil spodrsljaj, kar je bilo povsem odveč, četudi je bil le-ta za bolj pozorne poslušalce očiten, a je za povprečne(že) vendarle ostal neopazen. Ob tem sem nemudoma pomislila, kako žalostno je, da tako radi izpostavljamo svoje napake, redko pa se pohvalimo z uspehi. A živimo v družbi, ki rada kritizira, v družbi, kateri vladajo manjvrednostni kompleksi. Sicer pa intonančna točnost in tehnična dovršenost predstavljata le enega od elementov glasbe. Drugega, veliko pomembnejšega, predstavlja energija in tisti “del sebe”, ki ga izvajalec da v posamezno pesem. Ni dvoma o tem, ali se Mia glasbi preda do konca. In še celo po njem.

Ko se je po bujnem aplavzu vrnila na oder, je izvedla prekmursko narodno pesem Zrejlo je žito. Aranžma zanjo je prav za Mio leta 2000 napisal Janez Gregorc, ki se trenutno bori z boleznijo. Z lepimi željami, ki jih je prepletla z glasbo in mu jih poslala v, takrat že, temno noč, je izkazala čut za sočloveka, ki je mnogim tuj. Bilo je preprosto čudovito. Ganljivo. Tako, da se ti naježi koža. In ostal je le čas, ko ni ničesar več, ko ostane le čustvo, besede pa postanejo povsem odveč, saj za njih ni več potrebe. Vse, kar lahko storiš, je, da umolkneš, kajti takrat tišina pove največ. Pove vse.

Če bi vsi znali izražati ljubezen, kot jo zna ona, bi bil svet lepši in otroci (ter odrasli) srečnejši. A žal ni tako. Zato so pomembni takšni večeri, ko se lahko brez skrbi predamo. Miina glasba, in hkrati Stevova, ki je avtor vseh skladb, deluje pomirjujoče in domače. In če je Stevov glasbeni izraz povečini veder in igriv, s kančkom romantičnega hrepenenja, je Miin otožen. Tako zelo, da včasih kar težko zadihamo, ko se podamo v njen svet bolečine in grenkobe. Kdaj tudi kakšne solze. A ne brez razloga. Njuna glasba nas namreč popelje na popotovanje po globinah naše duše in marsikdaj spoznamo, da bi kdaj v preteklosti lahko ravnali tudi drugače. Iz nas izvabi obljubo, da se bomo trudili postati boljši.

Mnogi menijo, da je glasba le sredstvo, ki zapolni tišino. A glasba je več. »Ooo, tudi kolo ima radio!« mi je pred časom dejala starejša gospa, ko sva skupaj čakali na zeleno luč semaforja. Jasno! Modro nebo brez oblačka, vonj po sveže pokošeni travi, pogled, ki uhaja na cvetove makov, šelestenje pomladnega vetra, misel na okus sveže nabranih jagod, veter v laseh in pesem na ustnicah. Čisti hedonizem! A glasba je še več! Je sredstvo, ki nas uči, kajti danes smo vsi preveč površinski. A vendar sebi in drugim dolgujemo slišati, videti, čutiti in ljubiti več.

So trenutki, ki se za vedno zapišejo v srce. So niti, ki se ne pretrgajo. So ljubezni, ki ne umrejo. In ob glasbi Mie se učim(o) ter se hkrati zavem(o), da zmorem(o) ljubiti več. Drugače. Bolj čisto, bolj pristno. Vprašanja, ki si jih zastavlja tako ljuba mi pesnica, Mila Kačič, postanejo nesmiselna, smotrno pa se je vprašati, kaj puščam(o) za sabo, kaj dam(o), kaj vzamem(o).

Skozi življenje mnogih ljudi

greš

Kaj puščaš za sabo

Je brazda v rodovitni njivi

ali le izginula sled roke

ki je skušala zadržati

nemirno reko

Je plamen

izpuhteli v dim

Bela črta

ki za nekaj trenutkov

ukradenih večnosti

preseka nebo

 

Kaj daš

ko vstopaš v njihova

življenja

Kaj vzameš 

(Mila Kačič)

Tekst: Nina Novak
Foto: Rok Krajnc

Povezani članki: