Nuška Drašček in Iva Stanič: A Tribute to Ati Soss

A Tribute to Ati Soss

Ljubljana / Paviljon na Kongresnem trgu
18. 7. 2012
Prost vstop

 

Tretji večer v sklopu Glasbenih večerov v Paviljonu na Kongresnem trgu, ki jih organizira glasbena agencija Im.puls, je bil posvečen popevkam in šansonom, ki jih je v zlatem obdobju slovenske popevke napisal Ati Soss, eden najpomembnejših predstavnikov slovenskega jazza in slovenske popevke. Klarinetist, saksofonist, skladatelj, aranžer, improvizator … ki je, med drugim, pisal za Eldo Viler, Majdo Sepe, Nina Robiča, Marjano Deržaj

Njegove skladbe sta interpretirali Iva Stanič in Nuška Drašček, spremljal pa jih je Blaž Jurjevčič na klaviaturah. Lahko bi rekli, da je bil koncert razdeljen na štiri dele, v katerih sta se izmenjavali obe vokalistki in v vsakem delu odpeli po štiri Sossijeve pesmi. Prvi del je pripadel Ivi Stanič, ki je s pesmijo Vabilo, za katero je besedilo napisal Gregor Strniša, prvotno pa jo je odpela Elda Viler, ki je bila tega večera še večkrat omenjena, povabila obiskovalce v svet glasbe. In ta svet je v tem večeru sestavila, med drugim, s pesmimi Ti si moj pravi človek, Moja strast in Čas beži kakor dim. V drugem delu pa se je s svojimi interpretacijami predstavila Nuška Drašček, ki je odpela celo dve pesmi, ki sta bili prevedeni v tuje jezike (angleščina, francoščina). Sicer je interpretirala še pesmi Večer za dva, Le molk je med nama ostal in druge.

Večer nas je s svojo glasbo ponesel v nek drug čas, v 60-a leta, ko je po mestnih prizoriščih, tako kot te noči, donela glasba in bogatila življenja meščanov. To ni glasba, ob kateri bi občinstvo norelo in glasno prepevalo, je glasba, ki zahteva tišino in pozornost. Prav iz tega razloga sem bila sprva malce skeptična … Po eni strani je Paviljon na Kongresnem trgu idealna izbira, če želimo oživiti duha slovenske popevke, po drugi strani pa je pretok ljudi velik, kar pomeni, da ves čas odzvanjajo številni glasovi in pogovori. Morda mi je prav zaradi tega na začetku, kljub vokalno čistim linijam, manjkalo tiste energije in duše, ki bi jo bilo moč čutiti. Manjkalo mi je nekaj, kar bi me popolnoma presunilo in mi vzelo celotno pozornost. Me priklenilo. To se mi sicer tekom koncerta ni zgodilo, sem pa kmalu začela uživati drugače. Z občutkom za melodiko Atija Sossa, interpretacije dveh dobrih slovenskih vokalistk in oživljanje slovenske popevke, ki je, kljub temu, da se zadnja leta o njej precej govori, še vedno vse preveč zapostavljena.

Navdušila je pesem Ti si moj človek v izvedbi Ive Stanič, ki je bila nekoliko živahnejša od ostalih in ki je uspela izpričati vse Ivine kvalitete, saj se ji je izjemno podala, Iva pa ji je znala dodati vrednost z občutno dinamiko. Nuška Drašček mi je sprva delovala nekoliko manj iskreno, a me je povsem prepričala z angleško izvedbo So I Will Follow You, v kateri je bilo čutiti energijo, ki jo premore. Tako pa je bilo tudi z zadnjo pesmijo, ki sta jo odpeli skupaj, Ura brez kazalcev.

Večer je bil nedvomno lepo doživetje za vse, ki hrepenijo po dobrih starih časih, idiličnem času družabnih srečanj, izpovedovanju čustev, prijateljskih stiskov rok … in sčasoma nas je glasba popeljala v svet, v katerem smo se ji lahko predali in odmislili vse drugo.

Nina Novak

 

Povezani članki: