Mediteranski jazz – Luca Ciarla Quartet

Luca Ciarla Quartet

Ljubljana / Atrij Mestnega muzeja Ljubljana
26. 7. 2012
Vstopnina: 10 €

Na četrtem Poletnem koncertu v atriju Mestnega muzeja Ljubljana, ki jih prireja glasbena agencija im.puls, se je s svojim koncertom predstavila atraktivna italijanska zasedba Luca Ciarla Quartet, ki svoj zvok označuje kot mediteranski jazz s pridihom Italije. Z Luco Ciarlo (violina), ki je vodja zasedbe in trenutno eden najbolj kreativnih ter vsestranskih violinistov v Evropi, so si oder delili še Vince Abbracciante (harmonika), Nicola Di Camillo (bas) in Francesco Savoretti (tolkala).

Več kot uro in pol trajajoči koncert, ki je impresioniral vse prisotne, je temeljil na kompozicijah zgrajenih na izmenjavanju ritmov ter se gibal med jazz, klasično in etno glasbo s pridihom šansona in tanga, a je vendarle v osnovi pretežno temeljil na improvizaciji. Kljub temu pa so skladbe ostajale v prvi vrsti spevne in melodične. V središču je bila seveda violina, katere mojster virtuoznosti je prav Luca, ki je s pridom izkoriščal najrazličnejše tehnike igranja (pizzicato, udarjanje z lokom po strunah, brenkanje) in ostale pripomočke (piščalke, petje, žvižganje).

Njegova violina je dobesedno pela, marsikdaj nekoliko otožno in hrepeneče, harmonika pa je ostajala njeno nasprotje, tisti “prizemljeni moški” instrument, kljub temu, da je v skladbe vnašala toplino, medtem ko so bobni in bas ostajali stalni spremljevalci ali celo temelj. Kljub temu so prišli do izraza vsi štirje instrumentalisti. Vince je na harmoniki izvabljal neobičajna in neverjetna, marsikdaj popolnoma disharmonična sozvočja; Nicola je iz bas kitare (in ne kontrabasa!) uspel izvabiti izredno močan zvok in sola, ki so nas pustila navdušena še dan po koncertu; za Francesca pa bi nemara ob samem poslušanju pomislili, da igra s prsti in dlanmi, ne pa s paličicami. Tako mehkobnega zvoka nimamo priložnosti pogosto slišati! Še ena odlika zasedbe je bila do konca izkoriščena dinamika, ki je resnično izrazito variirala od komaj slišnega izvabljanja glasbe iz instrumentov do zares glasnega igranja.

Zdelo se je, da so kompozicije zelo premišljeno začrtane, a hkrati spontano grajene, z “moškimi” in “ženskimi”, milimi in grobimi, toplimi in hladnimi elementi, tradicionalne in moderne, klasične in originalne … Najbolje jih je označiti kot world music, čemur lahko šteje v prid tudi angleško-italijanska komunikacija z občinstvom, kateremu je Luca skušal pojasniti nastanek skladb in sam repertoar. Gre za glasbo, ki nas ponese med ulice obmorskega mediteranskega mesteca, obsijanega s soncem, kjer vlada sreča in življenje poteka v ritmu glasbe. Glasbo, ob kateri se nam same od sebe vrtijo slike, ki lahko postanejo spremljava ali osnova za film. Glasbo, ki se ponaša z možnostjo, da nas ponese v črno-bele čase ob pogovoru, dobri glasbi in hrani. Glasbo družinskih in prijateljskih ljubezni, razumevanja, podpore, a kdaj tudi nesoglasij. Glasbo, ki kljub temu, da je v osnovi zgrajena na improvizacijah, ostaja melodična, spevna, ritmična in plesna. Glasbo ob kateri je bil za en večer Mediteran resnično otipljiv in bi za popolno doživetje manjkal le še vonj morja in borovcev in ki se je kar zlila z ambientom pod zvezdnato nočjo, kjer je občinstvo zahtevalo kar dva dodatka.

Upam, da bodo takšni koncerti postali stalnica, saj v nas prebujajo nove vidike, nam razširjajo obzorja, v nas vzbujajo ljubezen … mnogi izmed prisotnih bomo nadaljevali ob poslušanju njihovih dveh plošč, ki so jih nudili po koncertu … in če pomislim, da pred tem večerom sploh nisem marala violine …

Nina Novak

Povezani članki: