Ko srce krvavi, njegovi glasbi uspe odpreti vrata v nove poti

Steve Klink Trio

Ljubljana / Paviljon na Kongresnem trgu
11. 7. 2012
Prost vstop

Dan se je začel zelo obetavno! Nad mano modro nebo, v mislih ljube mi melodije, v srcu ena sama sreča. Ker gre zadnje dni vse v pravo smer … Potem pa so začele prihajati ne tako svetle novice. Najprej ena. Pa druga. Tretja, četrta. Vse od tistih, ki jih čutim zelo blizu. Nekaj minut čistega obupa. Nato pa sem si nekajkrat zaporedoma zavrtela pesem Beirut Ibrahima Maaloufa, ki je nedavno gostoval v Ljubljani v sklopu 53. Jazz festivala Ljubljana in me navdušil. Srce je moralo izpeti bolečino ob tej baladi na čigar izvedbo v Križankah, ob polni luni in petju ptic, še živi spomin. Ob zadnjem delu pesmi, ob vrhuncu, se je moralo osvoboditi tudi jeze. Zaradi nepoštenosti, ki nas obdaja.

Za trenutek mi je zmanjkalo besed. Postale so odveč, postale so moteče; celo tiste, ki so iz ozadja prihajale s strani popolnih neznancev. Tišina. Tišina je bila v teh trenutkih edina možna izbira. Hrepenela sem po bližini vseh tistih, ki … a vendar sem se napotila v večer, v katerem je nekaj ur kasneje svojo otožnost izpelo tudi nebo … v prepričanju, da bom bralce tokrat povečini prepustila le Rokovim fotografijam, moje besede pa bodo ostale neme … na drugi koncert v sklopu Glasbenih večerov v Paviljonu na Kongresnem trgu, ki jih organizira glasbena agencija Im.puls. Nastopili so Steve Klink (clavinova), Robert Jukič (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni), znani kot Steve Klink Trio.

Ura in pol glasbe, prežete z jazzom, swingom, folkom, gospelom, funkom, soulom … folk-bopom. Ura in pol koncertiranja na prostem, v kateri so se tako glasbeniki kot tudi poslušalci povsem predali glasbi. Ura in pol skladb s Stevovega novega albuma The Ocean, uvodna s prvenca Blue Suit, kakšna s Feels Like Home, na katerem je priredil pesmi Randya Newmana, kakšna s Searching the Blue in nekaj njih z odličnega Places to Come From, Places to Go, na katerem se nahajajo pesmi Jonni Mitchell. Če ste se odločili, da boste v svoji domači cd-teki imeli le dva jazzovska albuma, morate nujno imeti The Köln Concert Keitha Jarretta in Places to Come From, Places to Go Steva Klinka. Ta swinga, da kar boli! Pravzaprav, edina nevarnost je, da si lahko ob poslušanju zlomite prste od silnega tleskanja z njimi. Nadvse nalezljivo!

Priznam, prvi dve pesmi, Skuffle in Cold Feet, je veter odpihnil v noč mimo mene, brez da bi me oplazile s svojimi melodijami. Brez da bi se me dotaknile. Preprosto ni bil najboljši trenutek za “swinganje” in “groovanje”. A potem … potem sem vse bolj polzela iz pesmi v pesem. Glasba je počasi, a vztrajno iz mene srkala slabo razpoloženje in vame sejala upanje, morda celo vedrino. Vse dokler se na moje lice ni za kratek trenutek prikradel nasmešek, vse dokler moj glas ni izrekel “yeah”, vse dokler se moje telo ni začelo zibati v ritmu glasbe, vse dokler prsti niso začeli tleskati v ritmu … Ja, bil je odličen koncert! Kajti ko se Steve preda glasbi, ko se nasmeji in zraven zavpije še “wuw”, vse težave, vsaj za kratek čas, izginejo. In tudi ko se nad mesto zgrne nevihta, le nekaj trenutkov po skladbi Roof Over My Head, in se nebo izjoče kot joče moje otožno srce, ko se večer ob pogovoru počasi prelevi v pozno noč, v meni še vedno ostaja kapljica upanja, ki jo je vame vlila njegova glasba. Mar ni prav to smisel vsega?

Tekst: Nina Novak
Foto: Rok Krajnc

Povezani članki: