Iron Maiden – En Vivo!

Iron Maiden - En Vivo!

2012, EMI / Dallas

Korporacija Iron Maiden je nam vernikom podarila nov live album, ki enostavno sodi v zakladnico njihovih visokih pesmi – skozi desetletja obstoja skupine se jih je nabralo mnogo, zbirke nekaterih so manj prašne, nekatere bolj; pričujoča zbirka visokih pesmi En Vivo! je defintivno tista, kjer se prah ne bo nabiral. Pred seboj imam namreč live album, ki vsekakor sodi med najboljše ‘live’ albume skupine!

En Vivo! je izdelek, ki je izšel na dvojnem CD-ju, obstaja pa tudi edicija na DVD nosilcu. Tokrat se posvečamo zgolj CD nosilcu in audio poslastici ne njem. Iron Maiden so v četrtem desetletju delovanja in obvladajo vsako najmanjšo potezo, ki odloča, ali bo izdelek postal kulten, odličen ali tak, ki bo hitro šel v pozabo. Ravno v albumih v živo je skupini vedno šlo dobro in v svoji karieri skoraj niso imeli slabega live albuma. Poteza, ki je bila ključna, je bila vsekakor izbira prizorišča – Južna Amerika je od nekdaj veljala ‘za leglo’ fenov heavy metal bandov. Iron Maiden imajo v Južni Ameriki nedvomno eno največjih baz oboževalcev na svetu. Koncert je bil posnet na legendarnem stadionu Estadio nacional v Santiagu v Čilu. Band si je na prejšnji turneji privoščil nekaj novih držav, kjer do zdaj niso še nastopali in si s tem še izdatno povečal baze oboževalcev. Tako je pričujoči koncert bil že vnaprej razprodan in ‘obsojen’ na uspeh!

Skupina, ki nikoli ni znala ‘se it na majhno’, je tudi tokrat posnela tipični stadionski koncert z nepregledno množico oboževalcev, ki skupini na live izdelkih dodajo tisto vrednost, ki koncert popelje stopnico višje in ga približa tistim razsežnostim, ki ježijo kožo. Gre za koncert s svetovne turneje ob izidu plošče The Final Frontier, zato je prikladno, da se dogodek sam začne z uvodno Satellite 15, ki idealno služi kot 8 minut dolg nasnet uvod v skoraj dve uri dolgo epopejo skozi nove pesmi, kot tudi skozi plejado železnega repertoarja, ki ga skupina igra vedno in povsod. Nenapisan scenarij veleva, da med nove komade vrineš stare in dobitna kombinacija naj bi bila nared. Tako že na samem začetku slišimo tudi 2 Minutes to Midnight, ki vsekakor sodi v železni repertoar.

Na zadnjem studijskem izdelku je nekaj komadov, ki imajo zametke hitov, mednje vsekakor sodi The Talisman, ki je vokalno in instrumentalno izredno zahtevna pesem. Sleherna pesem z zametkom hita mora vsebovati nekaj prvin, ki ji tak status dajejo – mora biti epohalna, biti mora dolga najmanj 6 minut, predvsem pa mora vsebovati del v pesmi, kjer aktivno sodeluje publika s svojimi grli. V bistvu gre pa za docela preverjen scenarij, ki nam ga Iron Maiden servirajo vsakič, ko se odpravijo na turnejo. Vse mora biti v superlativih, ničesar ni prepuščeno naključju. Zvočna slika na albumu tako v vsaki sekundi deluje po preverjenih in ustaljenih načelih in ‘predpisih’. Zvok je imeniten, kristalen, sleherni trenutek slišiš vse instrumente, kot ozadje pa tudi publiko, ki band spremlja iz komada v komad. Ko sem rekel, da je slišati sleherni instrument – producentu je bilo tukaj mogoče malo olajšano, saj trije kitaristi velikokrat igrajo vsak svojo kitarsko linijo; gre torej za različne vloge znotraj pesmi samih, ki so, vsaj kar se kitar tiče, polne neke ornamentike, rokokojskih drobnarij in baročne dekoracije. Vse to je možno, če imaš v bandu tri kitarske stroje, ki do potankosti poznajo svojo vlogo, v kateri pa nikoli ne prekoračijo svoje pristojnosti. Tudi zvočna slika kitar je raznolika po svojih barvah, kar še dodatno vpliva na globino in karakter večplastnosti  pesmi same.

Zvočna slika je ostra in prezenca vsakega tona ohranja tisti ‘punch’ in ostrino britve.  Druga pesem je bas kitara, ki skozi ves koncert dirja in se ne ustavlja niti za trenutek. V vlogi banda igra zelo pomembno vlogo in je tik bo vokalu. Z značilnimi triolami nam Steve Harris že četrto desetletje prodaja eno od značilnosti skupine, ki je že v zgodnjih osemdesetih prešla v ‘trade mark’ banda. Ta značilnost je tista, ki je delo skupine dvignila na raven bandov, ki v svoji glasbi gojijo neke prvine, ki so značilne zgolj zanje in so po njih poznani. Seveda je tukaj še skupek mnogih drugih značilnosti, da ne omenjamo neskončnih bobnarskih prehodov in značilnega vokala Brucea Dickinsona. Prvo grlo skupine je kljub svojim ne ravno rosnim letom vokalno iz leta v leto boljši in na vsaki novi turneji presega sam sebe. Suvereno odpoje najtežje dele, obenem pa si upa delati tudi nove komade, ki so vse prej kot lahki za odpet! Tudi s svojo prezenco je suveren in oder obvlada do vsakega najmanjšega kota. Publika mu je z roke; le to je hipnotiziral v prvi minuti koncerta. Vodi jo skozi dve uri ekstaze (gledano z vidika obiskovalca koncerta) z najmanjšim uporom.

Omeniti je treba še en ‘trade mark’ skupine, katerega začetki segajo že na prvi plošči, se pa razmahnejo že na drugi in se ‘vlečejo’ vse do danes. To je dolžina pesmi, ki sleherno dvigne na raven epohe, sage, ode – kot sem že omenil, na raven visoke pesmi. Vse pesmi so dolge najmanj 6 minut – seveda se v vsaki pesmi skriva neka zgodba, ki jo band pripoveduje od začetka do konca. Obenem pa je logično, da je pesem dolga, če hočeš vanjo vplesti aktivno ves instrumentarij, ki ga band premore! Tudi tematike, ki se jih dotikajo – od mitskih junakov do zgodovinskih dejstev preko sodobnih tegob človeštva pa vse do mistike vesolja in bitij, ki bodo vsak čas prišla na zemljo in nas pojedla, zasužnjila in zaplodila v nas svoje potomce; vendar boj še vedno poteka, vse dokler bo živa skupina neustrašnih borcev, ki se stvorom iz vesolja ne dajo – ne dovoljujejo minutaže okoli tri ali štiri minute.

Plejada novih komadov na prvem ploščku se zaključi z večnim The Trooper in ugodnim presenečenjem The Wicker Man; pesmi, ki je bila veliko premalo izvajana v živo, kljub vsem atributom, naštetih zgoraj! Na drugem ploščku nadaljujejo z materialom z iste plošče kot zadnji komad prvega ploščka, z Brave New World torej. Je pa drugi CD bolj zastopan z starim materialom, železnim repertoarjem torej. Kot ste uganili ne manjka niti Fear of the Dark, The Number of the Beast in Iron Maiden! 

Koncert je bil planiran leto vnaprej in produkcija samega koncerta je bila ogromna in je presegala meje do sedaj videnega. Kot ponavadi so Iron Maiden znova podrli nekaj rekordov, kar se tiče superlativov. Del produckije in scenarija, ki je bil planiran za evropski del turneje, je bil tako prenešen v Santiago, kjer je ekipi skupaj s 50 000 fanov uspelo posneti odličen živ koncert. Naj omenim, da je bil DVD posnet s kar 22 kamerami in eno kamero, ki je snemala vse dogajanje nad stadionom! Na trenutke je sam utrip koncerta hipnotičen, predvsem v trenutkih, ko je dodobra slišati ekstatičnost občestva, ki uničuje svoje glasilke in jim ni mar, kaj bo drugi dan. Pogrom, ki ga ustvarjajo vsi skupaj, je surova moč narave, zgoščena na stadionu Estadio Nacional! Kljub vsemu pa je treba povedati, da ne glede na vso produkcijo skupini nikoli ne bo uspelo doseči in preseči zgodovinskega Live After Death iz davnega 1985.

Dejstvo je, da sekstet v svojih debelih petdesetih še vedno deluje sveže in mladostno, predvsem pa je odigrano in odpeto na tej ravni, ki jo trenutno ne premore veliko live bandov po svetu! Lahko rečemo, da je Iron Maiden trenutno največji in najboljši live band na svetu – po mojem mnenju zlahka šišajo AC DC – glede na celokupen paket, ki ga ponujajo. V live performancu pojedo tudi Metallico, ki kljub odlični produkciji Mejdnom ne seže niti do kolen. Torej gre za ‘brand’ ki nam že tri desetletja prodaja iste fore. Band, ki že tri desetletja goji kult Eddieja, band, ki na vse svetovnih turnejah zlahka razproda največje stadione. Band, ki ga po svetu z letalom vozi kar pevec sam. Band, ki naježi sleherno dlako ob prvih taktih komadov, band, ki mu je uspelo preživeti marsikateri padec v karieri in ga tako nadgraditi in iz njega narediti ‘rentabilno izkušnjo’. Band, ki ima vsak ovitek ozaljšan z Eddijevo podobo, band, ki ima vsak ovitek live albumov zelo podoben prejšnjemu. Pa jim vseeno nič ne zamerimo. Dokler nam dajejo take izdelke, kot je pričujoči; in kaj bi jim zameril!

Mogoče sem, kadar se govori o Iron Maiden, malce pristranski, vseeno pa gre za izdelek, ki bi ga moral imeti vsak rocker, vsak heavy metal fan na svetu. Navsezadnje gre za košček zgodovine, ki nam jo skuša zadnje desetletje pojesti zmogljiv računalnik, odlična, vendar ne toliko draga zvočna kartica in tista velika množica ljudi, ki mislijo, da vedo vse o glasbi. Ne vedo pa nečesa … ne glede na to, kako sranje od muzike delajo, da –  Iron Maiden’s gonna get all of you!!!

                                                                                                        Dragan Babuder

 

Povezani članki: