Duran Duran: Staro za novo

Duran Duran

Ljubljana / Križanke
14. 7. 2012

Zadnje čase mi kar uspeva delati črtice ob koncertih bendov, ki sem jih bil primoran, spričo različnih razlogov, prešpricati v osemdesetih. Bodisi sem bil še preveč smrkav in me roditelji niso spustili z Jesenic v Ljubljano v podivjano množico, ki je lokala alkohol in mamile na žlico, ali pa so se godbeniki dosledno izogibali naših krajev in smo o njihovih koncertih lahko zgolj fantazirali. Ja, no, mokre sanje različnih disciplin so sestavni del najstniških let in vsa osnovno-srednje-šolska mladina bi morala dobivati mesečni dodatek za kulturnoumetniško udejstvovanje, še preden jih zgrabi neutolažljiva želja po televizorjih večjih formatov in izbranih poglavjih kavčologije.

Duran Duran sicer nikoli niso bili moj najljubši bend, je pa tudi res, da znajo na vsakem albumu sestaviti vsaj kak komad ali dva, ki gresta zlahka v ušesa in tam, brez posebne kolateralne škode, obležita kako desetletje ali nemara tudi dve. Če smo iskreni, pop godba nikoli ni ponujala visoko kvalitetnih intelektualnih storitev, a vseeno ne gre vihati nosu nad popevkami, ki se zjutraj zagrizejo v možgane in se potem same od sebe požvižgavajo preko dneva. Pop godba je bila v prvi vrsti namenjena zabavi in DD nikoli niso posebej kršili teh pravil. Recimo, da so bili v prvih desetih letih njihovega bitja in žitja malce bolj divji in trendovski, a ena izmed njihovih kvalitet je tudi v tem, da so znali odrasti in se pri petdesetih ne pretvarjajo, da so še vedno stari pol manj. DD lepo plavajo po tistih godbenih vodah, ki so primerne za zelo širok spekter občinstva, gredo lepo v oči in ušesa in niso tiste vrste pobov, da bi z njimi strašili stare mame, pa kljub vsemu niso plehki ali obrabljeni. Če je godba po teh desetletjih še vedno sveža in poslušljiva, je to vsekakor priznanje za njihove ustvarjalce in izvajalce in ne samo vstopnica za klub ostarelih legend, ampak tudi vstopnica za klub zaslužnih, spoštovanja vrednih in večnih.

Je pa zanimivo tudi to, da se mi je ravno v povezavi z DD v zadnjem letu zgodilo dvoje, morda ne ravno naključij, a vseeno zanimivih zadev. Prvo je, seveda, njihov catchy naslovni komad njihovega zadnjega albuma All You Need Is Now, ki ga imam za enega boljših pop štiklcov, kar sem jih uspel slišati v zadnjih letih, pa tudi sam album je lepo poslušljiv in prav zares kar eden boljših v njihovi karieri. Marca lani pa jim je v sodelovanju s kultnim in meni tako dragim režiserjem Davidom Lynchem in pod okriljem American Express v Los Angelesu z nekaj sicer nepotrebnimi gosti, uspelo narediti odličen koncertič, Duran Duran: Unstaged poimenovan, ki so ga prenašali tudi preko interneta, sledi pa se še vedno najdejo tako na Tubetu kot tudi preko kakšnega torrenta (ogled dotičnega dogodka vsem, ki so jim DD vsaj malce pri srcu, toplo priporočam). Vse to me je napeljalo na misel, da bi se bilo potrebno pred kakšnim usodnejšim dogodkom, na primer napovedanim koncem sveta, spopasti tudi s tem bendom, pa kar bo, pač bo.

Pa se premaknimo v sedanjost oz. bližnjo preteklost. Kot verjetno že veste, so bile Križanke nabito polne in nekateri kupci kart se niso mogli prebiti v posvečeni prostor, kar je že malce na meji škandala. Druga reč, ki je tisti večer že korakala proti robu škandala, je bila predskupina, LeeLooJamis poimenovana, člani katere so rahlo nezainteresirani, a vseeno vzhičeni nad dejstvom, da nastopajo pred DD, predstavili neko precej medlo gmoto pop komadov, ki so me osebno pustili precej hladne. Moram priznati, da so se precej trudili zapolniti vrzel pred koncertom glavnih nastopajočih, a hkrati sem imel občutek, da se borijo z zavestjo srečnih poražencev, ki vedo, da so v njih uprte oči množice, ki pričakuje nekoga drugega. Nasploh pa je bil njihov biser večera bajanje o tem, kako zelo radi mešajo razne glasbene stile med seboj in tudi oni tako skrbijo za rokenrol. Sancta simplicitas, bolje kot to bi bilo osvojiti lekcijo o tem, da naj pevci in pevke raje pojejo, če nimajo kaj pametnega povedati na odru. Nasploh se mi je zazdelo, da so bili morda žrtev kakšnih zadnjih dogovorov, saj prav nikjer nisem zasledil podatka od predskupini, kar se mi je zdelo sicer malce nenavadno za tak dogodek, a ne bi bilo prvič in vsekakor ne bi zaradi tega poslušalstvo utrpelo posebne škode. Če prav pomislim, se trenutno zelo težko spomnim kakega slovenskega imena benda, ki bi ustrezno ogrel zbrano občinstvo. Pa še ta nesreča je doletela prisotne, da so ob vstopu v preddverje njihova ušesa pozdravili stari dobri Gunsi in preglasili dogajanje na odru. Skupaj z dejstvom, da je v avditorij Križank prepovedan vnos pijač, ne samo alkoholnih, je to puščalo vtis dezorganiziranosti in vzporednega odvijanja dveh dogodkov hkrati – džuskanja ob starih hitih a la Cvetličarna in zaresnega koncerta na drugi strani vrat. Skratka, bizarno. Kako je bilo v preddverju za časa nastopa glavnih zvezd, mi ni jasno, ker sem se potil za hrbti dvometrašev, ki se na koncertnih prizoriščih tako radi zbirajo krog mene, če le nimam fotoaparata v roki, in samo čakam na večer, ko se bo nekdo ob meni pričel pritoževati nad dejstvom, da dandanes barske mizice ne premorejo več niti ravne površine, da bi nanjo odložil pijačo. Ja, svet gre v maloro, ni kaj.

Je bila pa potem situacija, ko so na oder prišli DD, drastično spremenjena. Prav lahko bi celotno dogajanje ocenil s stavkom enega prisotnih, ki je nek njihov pretekli koncert odlično strokovno ocenil s petimi besedami “super koncert, ni da ni”. Če se avtor morda prepozna v teh besedah, sem mu pripravljen plačati pivo ali dva, pa brez goljufanja, prosim, približno vem, kako je izgledal in kakšen glas je imel. A verjamem, da si publikum kot ste vi, zasluži malce obširnejši opis, pa tudi uredniki bi bili malce žalostni, če bi celotno dogajanje skrčil v tako imeniten povzetek, in z živci ljudi, ki ti urejajo akreditacije, se ne gre igrati … preveč.

DD so kar pošteno stresli Križanke – ne toliko z decibeli kot s tokom starih, preverjenih hitov, ki so jih redno prekinjali z novejšimi, malce počasnejšimi štiklci. Ravno toliko, da so spustili publiko na tla pred novim vrhom in tako kar nekajkrat do konca, ko so po rahlo razvlečenem, s predstavljanjem benda obogatenim komadom Rio spustili še krajši ognjemet – resda na velikih ekranih v ozadju, a vseeno poteza obogatena s kančkom pregovornega britanskega humorja. Tako njihov nastop kot tudi sam nabor godbe se je gibal po precej preverjenih poteh, tako da kaj hudo pretresljivega nismo doživeli, se je pa skupina pokazala v precej dobri formi in s tem malce pokvarila moja pričakovanja, saj sem kljub vsemu pričakoval vsaj deloma nezainteresirane in nonšalantne zvezde, ki so Slovaško mukoma našli na zemljevidu. Tako se je Simon celo naučil nekaj stavkov, ki so sicer zveneli precej na ravni prodajalcev sadja na tržnici, a vseeno dovolj dobro glede na njihov kratek postanek na sončni strani Alp. Se je pa Le Bon tudi dvakrat, trikrat pomujal med prvovrstno publiko, kjer pa je v glavnem naletel na prvovrstne Hrvate, čeprav si je zaželel kakega prvovrstnega domorodca in videti je bilo, da kar uživa v tovrstnem početju. Pa tudi drugi niso bili ravnodušni, razen morda Nicka, ki je pretežno seriozen tu in tam fotknil dogajanje na in pod odrom. Kemija med bendom in publiko je bila tako vzpostavljena in je zdržala prav do konca, DD pa so kljub občasnim spustom praktično ves čas navijali tempo koncerta prav do konca. Seveda je bil poudarek na starejših komadih, a vseeno so tudi novejše stvaritve prav lepo vpletli v celoto. DD prav gotovo z eno nogo še vedno stojijo v osemdesetih, prav tako kot tudi velika večina publike, kateri vsaj enkrat za spremembo nisem pretirano kvaril starostnega povprečja, a še so sposobni to, recimo temu, nostalgijo za osemdesetimi uspešno pre(d)staviti tudi v sedanjosti. Lahko bi rekli, da zvenijo celo malce ostrejše kot v osemdesetih, a to bolj pripisujem dejstvu, da je tehnika v zadnjih tridesetih letih naredila ogromen korak naprej in tako izvajalcem starejšega datuma omogočila, da svojo godbo zloščijo in jo predstavijo v precej bolj dodelani obliki kot nekoč. Vsekakor to velja, če nastop primerjamo s studijskimi stvaritvami, če si pa zavrtite njihov koncertni album Arena iz davnega Orwellovskega leta 1984, pa kake hude diskrepance niti ni opaziti. Je pa kljub temu videti nekakšno kontinuiteto v njihovem delovanju, kljub zelo lepo povezani celoti se da, četudi niste njihov zvest oboževalec, posamezne komade vsaj za silo razvrstiti na časovno os.

Duran Duran so se v Križankah predstavili v kar se da dobri luči. Ne samo, da je bil njihov nastop dobro naštudiran in da je Simon deloval s karizmo vodje celotnega ceremoniala, tudi sama zvočna podoba je bila brezhibna. Morda bi lahko nekaj več decibelov podelili samemu vokalistu, ki je z leti pridobil na kvaliteti. In čeprav bi za bend težko trdili, da so bili v preteklih treh desetletjih vedno na samem vrhu, skupina si je privoščila tudi nekaj padcev, tako v popularnosti, kot tudi pri kvaliteti, še vedno so DD več kot le košček zgodovine. Veliko več kot le relikt nekih preteklih, boljših časov. Prav gotovo, da še vedno močno zajemajo iz svoje glasbene preteklosti ( le kdo bi se ji odpovedal), a hkrati jim ta preteklost ne predstavlja kake teže, jih ne bremeni, da ne bi mogli zelo lahno plavati tudi v sedanjosti. Kar je slučaj pri nekaterih legendah, ki se naslanjajo bolj na legendo kot nase. Lasuljo dol pred njimi …

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

 

Povezani članki:

Značke: