Dratarija v savni: Unsane in Big Business na Dunaju

Unsane

Avstrija / Dunaj / Arena
30. 6. 2012

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so iz nastavkov osemdesetih nastali mnogi raznoliki avtorski pristopi zasedb h hrupni, težko ritmični glasbi. Eden od njih so bili kultni noise rockerji Unsane, ki so razvili čisto svojsten kitarski zvok. Prvi koncert po sedmih letih je bil dober razlog za obisk Dunaja, še posebej, ker so jih spremljali glasni Big Business.

Ob prihodu na koncertno prizorišče smo poleg avstrijskih videli tudi tuje registracije, kar je pričalo o pomembnosti zasedbe Unsane. Arena je nekakšna dunajska različica Metelkove in tudi klientela je bila podobna. Tisti dan so na odru na odprtem zastonj igrale lokalne skupine, tako da je tista urica  pred začetkom koncerta minila kot blisk. Ob prihodu v malo dvorano Arene je v nas butnila vročina v klubu, lepa popotnica za savno, ki je sledila. Prvi so nastop začeli švedski Suma, katerih sludge metal me je spomnil na Neurosis, seveda brez umirjenih delov. Suma so se umikali glasnemu, počasnemu kotaljenju zvočne gmote, ki sta jo ustvarjali kitarski zvočni zid in preproste distorzirane basovske linije. Zvočno gmoto je skupaj držal odličen bobnar, ki je suvereno odtolkel zanimive ritme. Njihov nastop je pričaral občutek zvočnega transa, ki pa bi se sesul tisti trenutek, ko bi odvzeli bobne. Vseskozi je bil za triom v temi skrit osebek za laptopom, ki je dodajal matrice in razne elektronske zvoke. Zakaj je bil skrit v temi, ve samo zasedba sama. Mogoče pa ni hotel  na takem hrupnem koncertu pokazati šminkerskega Jabolka …

Seatttleska zasedba Big Business je nastala leta 2004 v obliki power dua boben-bas, pri zadnjih dveh albumih pa se jima je pridružil tudi kitarist. Sicer pa sta že lep čas aktivna tudi v zasedbi Melvins, ki smo jo lahko videli tudi pri nas lansko leto. Po videnem in slišanem se je kitarist lepo vklopil v zasedbo, saj so dihali in igrali kot eno. Nadžanrska mineštra trdih ritmov je bila zelo glasna in žmohtna mešanica ostrih rifov, distorziranega basa in surovega bobnanja. Slednje je bilo v domeni tisti večer nenadkriljivega Coadya Willisa, ki je z največjo lahkoto in hkratno surovo natančnostjo pričaral odlične bobnarske ritme. Največji užitek je bil gledati basista Warrena, ki je na svojem basu odbrenkal zanimive, razigrane basovske riffe, žmohtnost zvoka basa pa je še podkrepil z uporabo akordov na njem. Ritmično razgibano glasbo je publika z veseljem posvojila in navkljub saharski vročini nanjo veselo poplesavala. Na koncu nastopa si je bobnar privoščil še kratko mini solo točko, ki je navdušila publiko.

Kot zadnji so nastopili Unsane. Originalni bobnar zasedbe je na žalost moral ostati doma zaradi zdravstvenih težav, zato ga je nadomestil kar bobnar zasedbe Big Business, Coady.  Kratek odmor je očitno izkoristil za hitro polnjenje baterij, saj niti za trenutek nista trpeli njegova natančnost in moč udrihanja. Športniki bi rekli, da so iz sebe dali 120 % . No, Coady je po videnem in slišanem dal iz sebe 200 % tour de force, med eno skladbo je dodal še spremljevalne vokale.V silovitosti ni zaostajal niti basist, ki je s svojim distorziranim basom v maniri zvočnega valja mlel vse pred sabo. Vodja zasedbe, vokalist in kitarist Spencer, je na to trdo podlago dajal minimalistične kitarske linije na telacaster kitari, ki so se dobro vklopile v skupno zvočno sliko. Slednje kitare so bolj primerne za igranje country glasbe, a je Spencer z uporabo distorzije pričaral edinstven kitarski zvok, ki je značilen le za Unsane. Uporaba slidea, še bolj  pa solidno odigrane ustne orglice so mi dale misliti, da smo imeli  pred sabo moderno različico americane. Njihove pesmi opisujejo težko življenje proletarskega posameznika v urbani džungli domačega New Yorka, podobno kot so to počeli stari blues, country in folk glasbeniki v ruralnih okoljih. Kakorkoli, bend je nezvezdniški nastop odigral z žarom benda na začetku svoje kariere, pri čemer je prav posrečeno izpadlo Spencerjevo pljuvanje odvečne sline po publiki. Po pričakovanju je na največji odziv naletela skladba Scrape, ki je zasedbi po zaslugi zelo posrečenega videa takrat prinesla širšo prepoznavnost.  Rifi in ritmika so lepo ponazorili vse tiste zlome, udarnine, odrgnine in ostale poškodbe tistih nesrečnih nadebudnih skejterjev v videu. Svoj nastop so zaključili s priredbo pesmi skupine Flipper, ki je z svojim sarkastičnem smehu v refrenu ponazorila dvignjen sredinec večnega upornika proti nepravičnemu Sistemu. Po dobrih 40 minutah je bil odličen nastop pri koncu in izmučeni in do obisti  prepoteni Coady se je končno lahko vsaj malo spočil.

Vsi nastopi so bili odlični, čeravno nekoliko prekratki. Če pa upoštevamo neznosno vročino, bi publika, kaj šele bend težko zdržala daljši koncert; padel bi celo tak Čak Noris, kot je bil Coady. Očitno smo vsi skupaj izločili konjske doze znoja , saj je po prihodu iz dvorane zadišalo po morju!

Tit Slatinšek

Povezani članki: