Cultiviranje v Kinu Šiška

The Cult

Ljubljana / Kino Šiška
4. 7. 2012

Ja, je že tako, zadnje čase imam opraviti več s starimi legendami kot pa s kakšnimi frišnimi bendi in prav vsi po vrsti prav neverjetno dobro zvenijo. Kot da jim leta sploh ne bi prišla do živega. Ali pa se jim pozna, da zemljo in ceste tlačijo že pol stoletja in so si za časa svojega bitja nabrali kup dragocenih izkušenj, saj poznate tisto, stara koka dobra supa. Ali pa nihče več ne zna delati tako dobrega rokenrola, kot so ga znali majstri v osemdesetih in je v post-grunge svetu vse bolj ali manj oropano nekega osnovnega hedonizma in veselja do življenja. Ali pa sem preprosto že prestar in mi gre pošteno na otročje. Kdo ve, morda je vsega po malem.

Nekoč so se pojavili The Cult, bend, ki je v osemdesetih udaril po mizi in postregel z lepo lekcijo rokenrola po starodavnih vzorcih, našpičenega bolj s  sodobnim zvokom, in končno smo slišali tisto, kar bi morali slišati že naši prednamci v filmu Easy Riders. Njihov album Electric je bil kar mali šok za njihove sodobnike – medtem, ko se je svet že pošteno vrtel v ritmih heavy metala, so nam The Cult nasuli v ušesa čisto tak pravoverni rock, ki se je pričel kuhati že v začetku sedemdesetih, pa sama tehnika ni dopuščala, da bi zvok prišel do svojega polnega sijaja. Kar malce poslušajte originalne posnetke kakih Stooges in gotovo boste imeli občutek, da nekaj manjka, da zvok ni tako oster, kot bi moral biti. No, Cult so to napako popravili – v tri do štiri minutnih komadih so spihali ves prah s sedemdesetih, Duffy je nažgal cel kup prekrasnih rifov, Ian pa izkričal tudi himno subkulture Born to Be Wild in to tako intenzivno, da so iz zvočnikov skorajda pogledale njegove glasilke. In g. Rock je bil zopet mlad.

In po četrt stoletja so v Šiško prišli The Cult. No, pred njimi so na oder prikorakali še Gun, ki niso pripravili kakega posebnega veselja, če sem čisto iskren. Res je, da bend poznam bolj po njihovi legendarni Word Up, ki pa ni čisto njihova, ampak je zelo posrečena priredba soul-funk zasedbe Cameo, a so jo Gun tako dobro preoblekli, da je težko govoriti o istem komadu. Njihov nastop se mi je zdel malce dolgočasen in predvidljiv. Krasi jih lastnost, ki bi se ji morali rokenrol bendi izogibati v kar se da veliki meri – ko bend poskuša koketirati s publiko in se ji malce preveč prilizniti, zgleda nekoliko patetično. Rokenrol bend pač mora imeti nekaj fuck-you odnosa, ne sme pokazati preveč radosti nad aplavzom, mora biti rahlo nonšalanten. Zato Johnny Lydon na odru dahne, da je sicer slep kot netopir, ampak da je pa publika še vedno jebeno grda, ker ve, da rokenrol ni glasba lepih in dobrih ljudi, za rokenrol moraš biti malce pokvarjen, vsaj malce disfukcionalen. Vsaj malce grob. Saj veste, rokenrol ni bil nikoli ravno muzika piflarjev. Sicer kar solidni nastop so Gun kaj kmalu pripeljali do konca in solidno ogreli publiko, zvok pa je že kazal na to, da bodo Cult prišli do takšnega izraza, kot se spodobi.

In res, ko so se starci po uri odmora končno prikotalili na oder, se je zdelo, da se bo Šiška preklala na pol. In to ne samo zaradi razprodanega auditoriuma. Ian sicer ni več v tako dobri vokalni formi, kot se je lahko slišalo na njihovih albumih, a je na oder prikorakal v rahlo pokrznenjeni jakni in s sončnimi očali. In to sredi vročične Ljubljane, ko smo nekateri hoteli sleči še kožo in je bilo nujno spiti kako mrzlo pivo. Če to ni tista prava mera nonšalance, potem ne vem, kaj je. Je pa zato Duffy še vedno v odlični formi in zna s snežno bele Gretsch Falcon kitare potegniti tisti zvok in tiste rife, zaradi katerih smo traumirali že pred četrt stoletja in ki se v ušesa tako lepo pocedijo še dandanes. Morda se zdi prilika o časovnem stroju za plešo privlečena, a moram priznati, da so Culti v Šiški zveneli natanko tako, kot leta 1987. No, skorajda tako, le Ianove glasilke bi morali malce poservisirati.

Culti so igrali kot se za bend, kakršen so, spodobi. Ostro, brez rezerve, testosteronsko, in čeprav se nihče med njimi ni ravno podil sem in tja po odru, je njihova prezenca delovala naravnost veličastno in samozavestno. Če sem prej bajal o bendu, ki se do občinstva vede preveč servilno, se Culti niso. Njihova avtoriteta na odru je bila tu in tam celo malce strašljiva in težko se spomnim benda, ki bi bil v svojem delovanju bolj suveren. Preprosto so bend, ki z obema nogama trdno stoji na svojih pozicijah in ne spusti vajeti z rok, čeprav na prvi pogled delujejo ležerno. V Šiški jim je na roko šlo tudi samo ozvočenje, ki jim je bilo  pisano na kožo. Kot sem omenil, Ian ni ravno blestel, ima pa še vedno dovolj karizme, da mu je publika jedla z roke, medtem ko je Duffy na svoji kitari naravnost blestel. Zvok te kitare je nenadomestljiv in celotna struktura njihovih komadov praktično temelji na njegovih rifih in kratkih solažah. Surovo, neposredno in prvinsko, čeprav se sliši preprosto, a ni ravno dosegljivo vsakomur, ki poprime za ta inštrument. A hkrati je bilo vse to opaziti tudi v njegovih očeh in na obrazu, ki bolj kot na intelektualca na odru spominja na razdraženega angleškega nogometnega navijača.

Vsekakor je Duffy krasna osnova, na kateri bend deluje in prikaže res lepo predstavo rokenrola. Ian tu in tam navrže kako v stilu, da nismo prišli na koncert Bon Jovija, karkoli je že mislil s tem, ali pa da se je oblekel za v gore, s čimer misli svojo jaknico, drugače pa oster rokenrol od začetka pa vse do konca. Bend je odlično uigran in ne živi samo od spominov, tudi novejši komadi, zapakirani med starejše zimzelenčke, se lepo zlijejo v celoto. Le da pri nekaterih publika pozna nekaj več besedil kot pri drugih. Culti so pokazali, da ni zares pomembno, kaj je bilo in kaj je sedaj, jasno je, da je rokenrol star natanko toliko, kot ga slišimo. Nič več ali nič manj. Če si sposoben potegniti nekaj energije in nekaj nonšalance, pa še malce testosterona za povrhu, godba preprosto deluje.

Uroš Škrjanc

 

Povezani članki:

Značke: ,