Belgrade Calling festival!

Mike Patton

Srbija / Beograd / Ušče
27. 6. 2012 – 30. 6. 2012 

 

1. dan
Za ekipo Rockonneta se je beograjski festival začel šele z drugim dnem, prvi dan pa so se na Ušču predstavili S.A.R.S, Public Enemy, Dubioza Kolektiv, Example, Orbital in Jessie J. Po pridobljenih informacijah so se že prvi dan začele porodne težave z zamujanjem tonskih vaj in s tem tudi kasnejših timingov nastopov.

 

2. dan
Tudi drugi dan se je začel z zamudo, prvi pa so na oder stopili Satyricon, ki so s svojim black metalom ob visokih temperaturah ogreli ozvočenje in zadovoljili najbolj neučakano publiko z brezkompromisnim žaganjem. Za njimi so na odru kraljevali Paradise Lost, ki so dvignili atmosfero še za en nivo višje in nakazali, da bo na Ušču z vsakim nastopajočim vse bolje in bolje. Publika, ki je njihov nastop pozdravila z ovacijami, je vse bolj polnila prizorišče, predvsem pa sprednji fan pit, ki je segal do kontrolnega stolpa, saj je bilo prizorišče, ki ga lahko sprejme tudi do 30.000 obiskovalcev, ta dan razdeljeno na več večjih sektorjev. Zaradi zamud je bil njihov nastop kar rahlo prekratek, kar pa je bila tudi sicer značilnost celotnega festivala, saj se je zaznalo, da je vsak nastopajoči svoj program skrajšal za kakšen komad ali dva, da so lahko organizatorji z minimalno enournim zamikom lovili predvideni program.

Pred nastopom Black Label Society se je prizorišče napolnilo z Ozzyjevimi oboževalci in predvsem oboževalci prvotno predvidenih Black Sabbath. Ob vzklikanju publike je na oder prinorel Zakk Wylde z indijansko perjanico ter začel s svojim divjaškim kitarskim nastopom, ki pa najverjetneje tudi zaradi motnega kitarskega zvoka ni uspel dovolj dobro navdušiti številčne publike pod velikim odrom. Ker pa je Zakk v svojih letih z Ozzyjem spoznal tudi drugačne prijeme animiranja publike, je v svoj program vključi tudi nekajminutno solo točko ali pa mu pri animiranju pomagajo balonske biljard krogle.

Sledil je neuradni, a ta dan glasbeni vrhunec večera. V svojem četrtem nastopu na srbskih tleh, z dolgoletnim drugim kitaristom Mikom Dimkichem, po rodu prav iz Srbije, so največjo pozornost in najbolj napolnjen fan pit navdušili legendarni The Cult. Kitare Billya Duffya so zazvenele v vsej toplini, ostrini in prezenčnem sijaju. Skupini je z izbranim programom starih komadov in prefinjeno vključitvijo komadov z aktualne plošče Choice of Weapon ter velikim finalom s She Sells Sanctuary in Love Removal Machine uspelo razvneti tudi precej pestro mednarodno občinstvo. Pevec Ian Astbury je odlično nagovarjal publiko in v zraku je bilo ob prijetno padajočih temperaturah zaznati vonj po glasbenem zadovoljstvu. Po tem nastopu so The Cult na poti v Slovenijo na svoj premierni nastop v Kinu Šiška. Obisk toplo priporočamo, v kolikor je še mogoče dobiti kakšno vstopnico.

Med dogajanjem na Ušču je okoli 19. ure na beograjskem letališču pristalo letalo, iz katerega so stopili Ozzy Osbourne, Geezer Butler in Slash in se napotili na Ušče. Kot prvi od omenjenih je na oder stopil stari norec, HM ikona Ozzy in s svojim »Zombie« bandom v prvem delu preigraval hite svoje zgodnje kariere v osemdesetih ter se med njimi zabaval s streljanjem pene v publiko, nato pa se je za nekaj časa umaknil v zodrje in bandu prepustil izvedbo prvega komada Black Sabbath v tem večeru: Rat Salad, v okviru katerega si je bend privoščil še kitarski in odlični bobnarski solo. Slediti so začele prve izmed konstantnih izmenjav nastopajočih na odru. Ozzy na oder pripelje fenomenalnega Geezerja in glavnega gosta Slasha in odigrajo tri Black Sabbath klasike, Iron Man, War Pigs in N.I.B., ter med publiko dosežejo vrelišče oz. vrhunec nastopa. Sledil je še Black Sabbath del z Zakkom Wyldom in Geezerjem ter veliki finale s celotno zasedbo Ozzy and friends ter legendarno večno klasiko Paranoid.

Originalno prvi nastopajoči makedonski thrasherji Sanatorium so po polnoči odigrali svoj nastop samo še peščici najmočnejših in najbolj utrujenih, medtem ko se je glavnina publike ob polnoči zadovoljno odpravila proti mestnim dogodivščinam ali počitku nasproti.

 

3. dan
Tudi tretji dan se situacija z zamudami ni spremenila. V še hujši vročini so na oder kot prvi na svojo željo stopili povratniki Ugly Kid Joe in maloštevilni, a predani publiki odlično servirali svojo glasbeno zgodovino. Frontman Whitfield Crane je odlično odpel in vodil nastop ter publiko, band pa poskrbel za pristni funk rock metal. Neighbour, akustična Cat’s in the Cradle in njihova najboljša, najbolj znana in oh in sploh Everything About You pa so ostale igrajoč še naprej v podzavesti publike.

Sledili so The Horrors, o katerih le to, da so upravičili svoje ime, s katerim lahko opišemo njihov predolg, v rdeče overloadan nastop, med katerim je najmanj trikrat varnostno ugasnila ena stran ozvočenja. V prihodnje v velikem ovinku naokoli!

Z mrakom je ob pozdravnih vzklikih na oder prišel John Lydon (bolj znan kot član Sex Pistols Johhny Rotten), s svojo dolgoletno in ponovno zbrano zasedbo Public Image Ltd., s katero so preigrali svoje najbolj znane komade, pri katerih so izstopale uvodna This is Not a Love Song ter zaključni Rise in odlična rockerska priredba komada Open Up iz sodelovanja z elektronskim duetom Leftfield. Nastop PIL je spremljal dober zvok, slabile pa so ga tehnične težave bobnarja in neuspešno animiranje publike, sicer pa je ostal v spominu kot prijetno srečanje s staro pištolo v drugačnih glasbenih stilih.

Kar ni uspelo PIL, je uspelo hard rockerskim zvezdam The Darkness, ki so s svojim »Led DC« zvokom, visokim vokalom in odličnim koketiranjem premaknili publiko k aktivnemu odzivu. S tem so pridobili licenco za pristanek svojih komadov med oboževalce na Ušču. Všečen, zabaven in energičen nastop pa je samo podžgal atmosfero pred glavnim imenom večera.

Napetost in pričakovanje sta se stopnjevali, oder pa se je zavil v belino, okrašeno s cvetjem za pogrebe. Malo pred eno uro zjutraj so pred številno množico na oder prišli Faith No More. Začeli so z instrumentalno Woodpeckers From Mars, med katero je Mike Patton takoj dodal kratek efektiven vložek: Delilah Toma Jonesa. Sledile so Midlife Crisis, Ricochet, Land of Sunshine, Evidence, Last Cup of Sorrow, s katerimi so FNM navdušili publiko. Ko je Mike Patton napovedal, da naslednjo skladbo posveča novem srbskemu predsedniku, je med publiko završalo in oglasili so se množični žvižgi, a po napovedi komada so sledile ovacije in navdušenje: Digging the Grave. Sledil je vrhunec nastopa z Epic in Easy. Sledilo je še pet komadov, med katerimi je izstopal Ashes to Ashes, zaključili pa so z Just A Man, s katero so si edini ta večer priigrali še dodatek, v katerem so presenetili z novim oz. nepoznanim komadom in vrh dosegli z izvedbo komada Ajde Jano v srbskem jeziku in dokončno zaključili s Stripsearch. Ni kaj, ko sestavimo vse skupaj, lahko enostavno povemo le: carji!

Za veliko število obiskovalcev se je večer zaključil in odšli so s prizorišča, na katerem so ostali le še tisti, ki so želeli videti Exclusive After Midnight Show z dark legendami Sisters of Mercy. Rahlo industrializirana podoba odra, prepoved fotografiranja, stalno ustvarjanje dimne zavese, ki je ob temni osvetlitvi v glavnem razkrivala le silhuete članov benda in prerez celotnega opusa benda brez pavze, nasilni ritmični zvoki Dr. Avalanchea, z vrhunci nastopa v drugem delu s svojimi velikimi hiti More, Vision Thing in Temple of Love pa se je večer zaključil ob dnevni svetlobi, dimni oblak pa se je počasi dvigal proti nebu. Nastop Sistersov bi v bistvu morali poimenovati Exclusive Morning Show. In v jutro smo odšli …

 

4.dan
Četrti dodatni dan je organizator posvetil domačim srbskim bendom, ki so se trudili v neznosni in še večji vročini kot prejšnje dni. Domačo sceno so predstavljali Block Out, Kanda Kodža in Nebojša, Darkwood Dub, Goribor, Eva Braun, Svi na pod!, Bjesovi, Straight Mickey & The Boyz in Sharks Snakes and Planes. Kar zajeten kup dobrih, nekaj že uveljavljenih in nekaj mlajših bendov, kateri so garant, da ima Srbija še vedno veliko za ponuditi in predstaviti. Bravo!

Če se obrnemo nazaj in naredimo kratek rezime festivala, lahko rečemo, da upamo da bo festival preživel, da bo organizator odpravil pomanjkljivosti, ki so se mu dogajale med samo izvedbo, da po možnosti skrči program za kakšen dan in iz festivalske ponudbe izključi nepotrebna imena – radi se bomo spet odzvali klicu Beograda.

Tekst: Mick der X-Al-San
Foto: Borut Žigon

Povezani članki: