53. Jazz festival Ljubljana: Kaja Draksler / Lama / Trumpet and Drums / Ibrahim Maalouf Diagnostic / Neneh Cherry & The Thing / John Scofield’s Hollowbody Band feat. Kurt Rosenwinkel, Ben Street, Bill Stewart

Neneh Cherry & The Thing

Ljubljana / Klub CD, Križanke
30. 6. 2012
Vstopnina: vstop prost – 28 € / 23 €* (25 € / 20 €*)

 

Zadnji festivalski dan se je začel že v dopoldanskem času v Klubu CD, ko se nam je ponovno predstavila Kaja Draksler (Slovenija), takrat solistično. S svojim uro trajajočim nastopom je navdušila in se občinstvu še dodatno prikupila s priznanjem, da bisa nima pripravljenega. Sicer pa njen glasbeni izraz ves čas niha med čutnim, intimnim in čistim (ki nekoliko asocira na Omarja Soso) ter malce bolj grobim pristopom, ki pa še vedno ostaja v mejah spevne melodike. Njen potencial je velik, glasbene rešitve pa so nove in do klavirja pristopa, vsaj na prvi pogled, nekoliko drugače kot drugi pianisti. Z njim je povsem zlita, pa naj igra avtorske skladbe, skladbe drugih skladateljev ali pa poustvarja slovenske narodne, ali denimo Björk. Čutiti je velik vpliv klasičnih klavirskih postopkov, ki pa jih dopolnjuje z jazz elementi. Ko jo opazujemo, se zdi, da je tekom muziciranja v nekem vzporednem svetu; njeni prsti nežno drsijo po tipkah, postopno prehajajo iz enega registra v drugega in skupaj s pripomočki, ki jih polaga na strune, ustvarja zvoke, ki močno presegajo klavir. Tako ji, tudi z uporabo navadne plastične vrečke, uspe izvabiti zvoke sorodne kitari, bobnom … Instrument  nima meja, če znaš prepoznati njegov potencial in ga izrabiti. Kaja je brez dvoma oseba, ki so ji vrata v svet široko odprta in zanjo bodo ljudje (še) slišali. Tovrstni koncerti pa so tudi v bodoče toplo dobrodošli!

Zatem je prišel čas za trio poimenovan Lama (Portugalska, Kanada), ki ga sestavljajo Gonҫalo Almeida (kontrabas), Susana Santos Silva (trobenta) in Greg Smith (bobni). Njihova glasba kaže drugačne pristope do ustvarjanja in je na meji med konvencionalnim in nekonvencionalnim. Skladbe se kar prelivajo ena v drugo, saj ni jasno začrtano, kdaj se ena konča in kdaj se začne naslednja. Precej veliko vlogo imajo bobni, sicer pa se vsi trije ves čas dobesedno igrajo z različnimi zvočnimi niansami, s katerimi ustvarjajo dialoge. Posebno pozornost velja tudi tokrat nameniti kontrabasistu, ki je ohranjal melodičnost in vlogo klasične spremljave, ki pa jo je obogatil z vibratom in glissandom, zaradi česar je skladba dobila rahel blues pridih. Kljub temu, da je osrednji instrument letošnjega festivala trobenta, bi veljalo izpostaviti tudi (vse) odlične kontrabasiste! Zvok Lame kljub uporabi zvočnih efektov (kot npr. hreščeč zvok stare, že obrabljene, plošče), ostaja očiščen odvečnih elementov, tako pa je bilo tudi s komunikacijo. Nekaj besed o skladbah in hvala v slovenščini so bile ravno dovolj.

Po premoru za kosilo je bil čas za svetovno premiero, ki so jo na povabilo organizatorjev predstavili člani zasedbe, sestavljene prav za to priložnost, Trumpet and Drums (ZDA, Velika Britanija), Peter Evans (trobenta, žepna trobenta), Nate Wooley (trobenta), Jim Black (bobni) in Paul Lytton (bobni). Še en presežek. Čeprav je trobenta letos v središču, smo njen konvencionalen zvok – takšnega, kot smo navajeni – slišali le ob redkih priložnostih. Gre za muziciranje, kjer glasbenik raziskuje zmožnosti instrumenta in skuša iz njega izvabiti kar najbolj nepričakovane zvoke. Težko bi trdili, da gre za skladbe. Gre bolj za samostojne zvočne kulise. In namen festivalov tudi je širiti obzorja in razvijati predsodke. Kar je ta zasedba s svojimi dialogi brez dvoma uspela!

 

Zvečer pa je seveda sledil veliki finale v Križankah! Najprej so se predstavili “možje v črnem”: Ibrahim Maalouf (trobenta), Franҫois Delporte (kitara), Youenn Lecam (flavta, trobenta, dude), Xavier Rogé (bobni), Laurent David (bas) in Yvan Robilliard (fender rhodes), pod skupnim imenom Ibrahim Maalouf Diagnostic (Francija). Glavni akter je bil seveda Ibrahim s svojo četrtonsko trobento, ki ima četrti ventil, ta pa glasbeniku omogoča igranje četrt tonov, ki so zelo pogosti v orientalski glasbi. In prav ti elementi tudi so osnova njegovih kompozicij, skupaj z elementi popa, soula, elektronike in rocka. Njegov koncert je bil močno energičen, da je kar žgalo, hkrati pa se je prepuščal globokim emocijam. Komunikacija z občinstvom je bila več kot odlična in dosegel je zvok, ki se je kar razraščal in razraščal, vse do vrhunca. Izpostaviti velja zelo “francosko” zvenečo skladbo s poljudno melodiko, Lily Will Soon Be a Woman, posvečeno njegovi dveletni hčerki, ob kateri ga je spremljala publika, ki jo je neposredno pred tem naučil refren, čeprav je bila sprva precej hladna in neodzivna. A na koncu je zahtevala še! Tudi zaradi fantastične skladbe Beirut (zgodbo skladbe v tem trenutku pustimo ob strani), ki se začne z njegovim liričnim solom ob spremljavi fender rhodes, ki jo je obarvalo petje ptic, nato pa se razraste v pravi rock spektakel. Nepozabno! Poslušalca zmore spraviti v globoko meditativno stanje, ko se upa prepustiti tudi čutu za druge, hkrati pa zna do konca zagreti srca. A Ibrahim je skromen in hvaležen za vsakršno podporo, kar je dokazal že s tem, ko se je opravičeval, da ne govori slovensko, pa tudi po koncertu, ko je delil avtograme. Če bi se festival zaključil z njegovim nastopom, ne bi imela čisto nič proti!

Sledili so Neneh Cherry & The Thing (Švedska, Norveška), katere člani so Neneh Cherry (glas), Mats Gustafsson (bariton in tenor saksofon), Ingebrigt Håker Flaten (bas) in Paal Nilssen-Love (bobni), ki so imeli svetovno festivalsko premiero. Njihova plošča je izšla te dni, na njej pa se nahaja avtorska skladba Neneh, ena Ingebrigtova, pri ostalih pa gre za priredbe. Da so bili v glasbi z vsem srcem, ni dvoma, kar se je jasno kazalo v mimiki slehernega na odru in spremljanju dogajanja v publiki, a je manjkalo globine. Za razbijaštvom, divjostjo, za tem punky zvokom, je ostajala površinskost. In zdi se, da so to s svojim “džungla” nastopom, s katerim so se trudili biti čim bolj glasni, skušali prikriti te vrzeli, ki so ostale nezapolnjene. Tudi sicer je bil njihov nastop precej kratek.

Vrata festivala pa je zaključil John Scofield’s Hollowbody Band feat. Kurt Rosenwinkel, Ben Street, Bill Stewart (ZDA) z glavnim akterjem Johnom Scofoeldom (kitara), ki so se mu pridružili Kurt Rosenwinkel (kitara), Ben Street (bas) in Bill Stewart (bobni). Že samo ime skupine namiguje na votel trup kitare, ki nudi podaljšane slušne užitke. A kljub temu so mnogi odšli predčasno, drugi pa so vmes kakšno skladbo celo prespali. Bila je že pozna ura, tretji dan festivala, koncerti pa so se vrstili tekom celega dne, zato se temu ne gre čuditi. Koncert se je seveda že po sestavi zasedbe precej razlikoval od vseh predhodnih, saj doslej kitare skorajda nismo imeli priložnosti slišati. John in Kurt sta kitarista, ki glasbo prežemata z bluesom in podpirata drug drugega ter si izmenjujeta solistične vložke. Njuni kitari sta se povsem zlili in v letošnji program vnesli svežino ter umirjenost. Zaslediti ni bilo nobenega razmetavanja s talenti, kjer bi si vsakdo želel priti v ospredje, temveč je bilo ves čas jasno opredeljeno, da sta kitari v središču, ostali pa predstavljajo le podporo. Njuno muziciranje bi lahko potekalo v nedogled in ni bilo daleč od tega. Ker pa ni bilo nobenih viškov, je sčasoma postalo monotono, kar bi bilo, vsaj verjamem, drugače, če bi se predstavila ob bolj primernem času.

Z njegovim koncertom, po štirih festivalskih dnevih, 16 koncertih, 60 glasbenikih, ki so stopili na oder in ki so prišli v Slovenijo iz 12 držav, se je 53. Jazz festival Ljubljana zaključil. Kot smo v zadnjih dneh poudarili že nekajkrat, je bil letošnji osrednji instrument trobenta. Priča smo bili eksperimentiranju z njo, odkrivali smo nove tehnike igranja nanjo, morda smo jo tudi dodatno vzljubili … Organizatorjem lahko le čestitamo za dobro izpeljan festival, organizacijo in pester program ter jim zaželimo veliko uspehov tudi v prihodnje! 

Tekst: Nina Novak
Foto: Matjaž Škrinjar 

Povezani članki: