Zgodbice z Laurie Anderson

Laurie Anderson

Maribor / Dvorana Tabor
1. 6. 2012

V okviru mariborske EPK je štajersko prestolnico obiskala Laurie Anderson, priznana multimedijska umetnica, performerka, pevka, violinistka, improvizatorka, katere skupna značilnost njenega ustvarjanja je pripovedovanje zgodb. Umetnica, ki praviloma prireja turneje, ki se ne pokrivajo z izhajanjem njenih albumov (tudi trenutna turneja sledi tej praksi), se letos predstavlja z glasbeno predstavo Dirtday, za Happiness in The End of the Moon, kot zadnjo v trilogiji. Predstava, ki temelji večinoma na resničnih, oprijemljivih zgodbah – in ne na abstraktnih konotacijah tipa ljubezen in svoboda – se kljub navidezni tematski nepovezanosti posameznih zgodb stke v enotno pripovedno-glasbeno doživetje. A vendarle se zdi, da nimajo jasnega skupnega nauka. Zgodbe brez nauka, za ta umazani-očiščenja potrebni kapitalistični svet, pa so le – kljub resničnosti povedanega – zgodbice za prijeten petkov večer.

“Amerika je dober prostor za zgodbe,” je Laurie izjavila v intervjuju za angleški Guardian ob izidu njenega zadnjega albuma Homeland dve leti nazaj. Zgodbe so jedro njenega ustvarjanja že od samih začetkov v drugi polovici 70-tih let. V predstavi Dirtday se popotovanje prične z evolucijo, na začetku torej, z Darwinom in njegovo zagato s pavjim repom, katerega edino bistvo je lepota, in vprašanjem ali je to dovolj za njegovo ohranitev ali pa vizualni aspekt le prikriva pravo bistvo, družbeno realnost ter s samospraševanjem o obstoju le enega planeta, ki bi se po njenem imenoval ‘umazanija’, le zato, ker je to pač “bolj organsko, bolj funki”. Nosilna vloga ustvarjalca in vzdrževalca dramatičnosti pripovedi je pripadla glasu, ki se je v delih, kjer je zgodba zahtevala avtoritarno držo, v takšno zvokovno obliko tudi preoblikoval. Elektronska glasbena podlaga je ob solo violinskimi interpretacijami med posameznimi pripovednimi deli, skupaj z očiščeno črno vizualno podobo odra, na katerem je bil poleg mešalne mize, le še en naslonjač ter – poleg v ozadju velikega črnega platna, na katerem so se z belimi črkami izpisovali slovenski prevodi – mini platno, na katerega so se projicirale raznobarvne svetlobne osvetlitve, služila le kot neizrazit spremljevalni element. Osrednji poudarek je bil povsem prepuščen vsebini posameznih zgodb, ki so se poleg že omenjenih dotikale še revolucije, sanj, osebnih usod, tibetanske Knjige mrtvih, aktualne ameriške politike, mesteca v ZDA, iz katerega so se ljudje po izgubi služb preselili v bližnje gozdove in petim minutam slave umetniškemu ustvarjanju njenega kužata Lolabella, obogatene s posamičnimi ‘humornimi vložki’, recimo o kriterijih za izbor glavnega papeža ob predpostavki obstoja večih planetov in dejstvu, da ima vsak izmed njih svojega papeža.

Odlična forma torej, a brez prave globine in dotakljivosti, ki ne zavzame jasne pozicije in ne ponudi nikakršnih predlogov odgovorov, ki si jih razmišljujoč posameznik zastavlja zadnje dni, tedne, mesece, leta. Z izpostavljanjem točno določenih zgodb se sicer izraža avtoričina kritičnost do sodobnega sveta, a interpretacija teh zgodb in ugotavljanje (ne)obstoja njihovega nauka je prepuščena gledalcu. Naj dvigne roko tisti, ki danes nima kritičnega pogleda na (zahodni) svet. Od umetnice njenega kova je bilo pač pričakovati ’tisto nekaj’ več. Da njena dvignjena roka ne bo le ena v vrsti, kjer smo vsi. A vsi ne gledamo na ostale dvignjene roke iz enake lastne pozicije.

Polona Černič

Povezani članki:

Značke: ,