UF! Festival v Križankah

The Ting Tings

Ljubljana / Križanke
12.6.2012

Uf!, je deževalo, bi lahko rekli za torkovo popoldne. Uf!, je bilo že stvari napisanih o prvem urbanem festivalu pri nas v organizaciji ekipe Kina Šiška in Uf!, se zdi, da so nekateri prav čakali, da festival spodleti. Uf!, imam občutek, da so so nekateri sedaj zadovoljni, da se je izkazalo, da je Slovenija pač premalo urbana in da sodimo med kmete, na senik in da UF!, drugo leto festivala zagotovo ne bo, ker pač ni ciljne publike. Z zadnjo ugotovitvijo, da imamo Slovenci pač raje senik, se žal, moram strinjati, saj so bojda vaške veselice ponovno polne mladih, UF! pa je Križanke približno le napol napolnil. A kot pravi ena izmed otroških pesmic … vsak začetek je težak in če ne bomo dobili tudi urbane ponudbe, bomo res vsi pristali na seniku. Velikokrat pozabljamo, da je poslušalce potrebno tudi vzgajati, da lahko hodijo poslušati le tisto, kar jim je ponujeno.

Težko je pravzaprav definirati, kaj je točno urbano in urbana glasba. Nekateri kaj hitro v ta kup vržejo hipsterje. Sodeč po izboru organizatorja pa sodijo med to urbano zvrst domači Barely Modern, retro mladenič Willy Moon, klubski dvojec New Wave Syria, kanadski Crystal Castles, neumorni  N’toko in pa britanski The Ting Tings. Povezava, ki bi jo lahko našli med (nekaterimi) nastopajočimi, kot urbanimi glasbeniki, je, da se da tudi z manj glasbeniki na odru narediti pravi šunder in performance. Žal sem prva dva nastopajoča, Moona in Barley Modern zamudila, a bojda je bila slika pod odrom približno ista kot ob koncertu New Wave Syria, ko so še ob dnevni luči njuni glasbi prisluhnili le maloštevilčni posamezniki. Da, in tista rdeča zavesa, pred katero sta nastopala,  jima gotovo ni naredila usluge pri ustvarjanju boljšega vzdušja. Če je vse skupaj ob domačih izvajalcih izgledalo nekoliko bolj klavrno, se je avditorij pred kanadskim dvojcem lepo zapolnil.

Če Crystal Castles na ploščah zaznamuje precej bolj spoliran zvok, manj hrupa, polnosti in sintrock, so njuni živi koncerti prava eksplozija, zvokov, hrupa, luči … in ledeno hladne samosvoje in (občasno) problematične pevke Alice Glass. V originalu poleg Alice CC sestavlja še Ethan Kath, v Križankah sta imela s seboj še bobnarja. Psihadelično pretiravanje z lučjo in ekstaza, v katero so se nekateri spustili, drugi pač ne. Zato so tudi najbrž mnenja o njunem nastopu deljena. Da, bilo je glasno, polno migetajočih luči, svetlikajočih ljudi, skoraj prividov, bližje fikciji, tretji dimenziji; če si rabil odklop in šel s tokom, je bilo prav ekstatično. Žal se redko Križanke tresejo ob tovrstni glasbi. CC sta bila (pre)kratka, a to je pač »čar« festivalov, ko so nastopajočim točno odmerjene minute in velikokrat ne zmorejo pokazati vsega, kar bi radi.

Pred glavnima zvezdama večera The Ting Tings pa nas je segreval in več kot odlično segrel domač  N’toko, ki si je s številnimi klubskimi nastopi širom Slovenije nabral precej ciljne publike, ki ga je vzpodbujala in plesala tudi v Križankah. Tudi on je bil postavljen pred rdečo zaveso, medtem ko so v ozadju pripravljali ozadje za britanski dvojec. Pa sta prišla, moški del dueta Jules de Martino in dolgonoga blontna Katie White, ki poleg vokala igra tudi kitaro oz. kitare, saj jih je med nastopom menjala kar precej. Kljub temu pa je njeno kitarsko znanje in igranje zgolj povprečno … osnovni akordi in držanje ritma, ob vsem tem pa veliko pripomorejo še sampli. Zanimivo je bilo opazovati menjavanje in skakanje dvojca med inštrumenti, Katino»slačenje« kitar … Če je ob začetku nastopa priskakljala na oder in iskala stik s publiko, ga žal tekom koncerta res ni našla. A ne gre toliko iskati vzroka v Ting Tingsih, publika v Križankah ( razen tistih nekaj v prvih vrstah) je večino časa pač zgolj gledala in poslušala. Ting Tings pa sta veliko bolj glasno udrihala po inštrumentih, iskala sta tisti  garažni zvok, ki bi ljudi spravil pokonci. A zdi se, da sta nekje v sredini obupala in pač zgolj solidno odigrala svoje do konca. Ena izmed svetlih točk nastopa je bila zagotovo skladba Hands v odličnem remiksu in je ob elektronski podlagi nekako nadaljevala tisto nit, ki so sta jo pustila CC. Povsem pričakovano pa sta, pred precej izpraznjenimi Križankami, zaključila s skladbo That’s not my Name.

Priznam, na Uf! sem odšla precej brez pričakovanj in ugotovila, da je to mogoče kdaj celo dobro, saj so nastopajoči name pustili precej dober vtis in tudi ne preveč velikega obiska nisem dojela negativno. Mogoče je včasih pač dobro le plavati s tokom …

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Bojan Okorn

Povezani članki: