Trst je naš!

Bruce Springsteen, Steven Van Zandt & Max Weinberg

Italija / Trst / Stadio Nereo Rocco
11. 6. 2012

Je že tako z legendami, da kakih srednjih poti preprosto ne poznajo. Bodisi preigravajo stare uspešnice in živijo na stari slavi bodisi svojo kilometražo in izkušnje pretopijo v zlato ali kako drugo žlahtno kovino in jo še vedno uspešno predajajo/prodajajo naprej. Pri Springsteenu je situacija banalno preprosta – čika Bruce zna svoje bogate, dolgoletne izkušnje zapakirati v tako lepo embalažo in tako lepo prodati, da je preprosto greh odkloniti njegove bonbončke in preslišati njegove albume. Bruce je preprosto večen – tako kot sem pred časom ugotavljal za Lemmyja, da zanj čas ne obstaja, ampak samo in zgolj prostor, bi tudi za Springsteena lahko ugotovil nekaj na las podobnega. Oba sta namreč čas in prostor ne samo priredila po svoje, ampak sta ga zavila v pentljo, brez kakih posebnih besed in namer, ga preprosto formatirala po svoje. In če se zdi, da je Lemmy v čisto svojem vesolju, ki s tem nima kake posebne povezave, je Springsteen le odprl malce prostora tudi novim časom, a le toliko, da se njegov svetčas ne usmradi.

Naprej v preteklost
Za Springsteenom so tudi že malce uspešnejša desetletja kot pričujoče. Spomnimo se samo osemdesetih, ko je njegov Born in the U.S.A. segal v same višave svetovnih lestvic, njegov naslednji podvig, petorni … PETORNI!!! živi album pa se je prodajal bolje kot obveznice Facebooka. Si lahko zamislite koga, ki bi bil dandanašnji sposoben podarjati tolikšno količino zvočnih nosilcev? Težko, a to so bili čisto drugi časi, časi, ko je bil svet precej svetlejši in optimističen, pa četudi je punk že izgubljal sapo, grunge pa ni bil še niti koncept. Po zaspanih devetdesetih ga je prebudil šele obisk letečih mudžahedinov nad New Yorkom in album Rising je bil novi Born in the U.S.A., ne tako finančno uspešen, a poln močnih, dobrih, poslušljivih komadov, nabildanih s patriotizmom. A s patriotizmom je bil Bruce vedno bolj na vi, politiki so ga radi trpali v svoje predalčke, a Bruce se je, čeprav nenavadno servilen, vedno znova izvil iz oklepa dnevne politike in presegel propagandne letake. Bruce je bil bolj ali manj vedno svetla stran Johnny Casha, četudi je pel o družbenem obrobju ali ameriški nočni mori, samo prisluhnite njegovi Nebraski, četudi je pel o izgubah, morilcih, kaznjencih in vseh naplavinah družbe, nikoli ni bil konkretno družbenokritičen, a je vedno s prstom pokazal na pravega krivca. “Fuck you” ni bil nikoli v njegovem besednjaku, a vedno v njegovem kontekstu. Tako se ni za čuditi, da na svojem novem albumu vpleta violino in elemente ameriškega folka, tako značilnega za trideseta leta prejšnjega stoletja, ko je ustvarjal tudi Pete Seeger, ki mu je Springsteen pred nekaj leti posvetil celoten album priredb.

Nazaj v prihodnost
Mali stadion za male ljudi v Trstu, bi lahko rekli. Ko sem se povzpel na tribuno, velikost prizorišča na pogled sploh ni ustrezala velikosti nogometnega igrišča, je pa res, da je oder zasedel velik del parterja in nanj so postavili njegov E-street Band, katerega jedro ostaja skorajda nespremenjeno od sedemdesetih let naprej pa do danes. A ni odra, ki bi bil prevelik za Šefa; ko je med zvoki Morriconejeve glasbe iz filma C’era una volta il West opasan s svojo znamenito Telecaster kitaro stopil na oder, se je prisotnim odpeljalo in šou se je lahko začel. Je trajal in trajal in trajal in še malce trajal in ko je Šefe ocenil, da še nima dovolj, je navrgel še en dolg bis in potem nekje ob pol enih ponoči odkorakal v zaodrje. Ja, tri ure in dvajset minut je skorajda brez prekinitve vztrajal na odru in upal bi staviti, da je bil marsikateri fan bolj utrujen kot Šefe. In nisem še videl godbenika v živo, ki bi tako očitno in tako otroško ter neposredno užival v nastopanju in v kontaktu s publiko, ki bi s takšnim veseljem prejemal glasbene želje napisane na kartonih, ki bi s takšno preprostostjo deci potiskal mikrofon v roke, da bi deklamirali refrene komadov in ki bi potem še zaplesal z njihovimi mamami. Pa kaj, če je bilo vse skupaj zrežirano. Pa kaj, če so mu možje v kirurških haljah nategnili gubice na obrazu – komu je to zares mar? Pogled in nasmešek, ki ga ni bilo potrebno posebej spremljati na velikem zaslonu, ni bil kirurško vsajen – upam si dati roko v ogenj – in to je tisto, kar zares šteje. Bruce je nekje na poti slišal krilatico It’s Only Rock ‘n Roll (But I Like It) ter jo vzel za svoj moto.

Če sem čisto iskren, je težko popisati vse, kar se je dogajalo v Trstu. Koncert sam je bil tako intenziven in izveden s takim tempom, da je naravnost zdrvel skozi moje oči in ušesa. Lahko bi sicer naštel vse komade, ki so bili na jedilniku, in popisal sleherni korak, ki ga je naredil Šefe, a še vedno ne bi mogel ujeti niti delčka tistega, česar smo bili deležni. Res, prav neverjetno je, s koliko energije in s kakšnim samozaupanjem nastopa Springsteen in kakšen odnos ima tako do zbrane publike kot tudi do same glasbe. Rokenrol je pač zvrst, ki ne zahteva hude izvirnosti in natančne forme, dosti bolj sta pomembna izvedba, posebej na koncertih, in že omenjeni odnos izvajalca do glasbe in publike. O sami izvedbi se lahko izrazim samo dobro – je tako uigrana in izkušena, da preprosto ne more zgrešiti. Skupaj so se znašli sami stari, prekaljeni mački, ki do konca poznajo drug drugega in točno vedo, kaj jim je storiti v določenem trenutku, tako da me ne čudi, če so znali zaigrati komade dobesedno na Šefovo povelje. Konec koncev kaj takšnega, kot stalna setlista, pri Bossu ne obstaja in komadi se med samimi nastopi precej menjajo, tako da moment presenečenja za glasbenike, zbrane v E-street bandu, ni nič novega.

Bolj zanimivo kot samo lovljenje napak in malih nians v izvedbi, je bilo opazovanje, kakšen odnos ima Šefe tako do svojih, kot tudi do nekaterih redkih tujih komadov, ki so jih predstavili na koncertu. Bruce ima v torbi tolikšno zalogo zimzelenčkov, da bi lahko program zlahka nategnil tudi na šest ur in več, a sploh pri takem opusu je pomemben tudi izbor. Resda gre za turnejo ob izdaji novega albuma, a poslušali smo lahko komade iz praktično celotne njegove kariere, čeprav se zdi, da tistih, ki jih je izdal v času, ko E-street band uradno ni obstajal, ni bilo na spregled. Sam izbor je bil vsekakor zelo posrečen, saj so vsi komadi zveneli nekako up-beat, zelo optimistično in tudi one, ki sami po sebi to niso, mu je uspelo zavozljati v lep venček. Sicer pa so bili sami aranžmaji tekom koncerta zelo raznoliki in razgibani. Ne le, da so nekateri zaživeli malce drugačno življenje, npr. Johnny 99, ki je bila kar malce preveč veseljaška za svojo precej težko vsebino, tudi sam potek je bil zelo razgiban. Zasedba je vijugala od rokenrola, popa, pa tudi v gospel je Bruce zavil. Pred še eno izmed njegovih starejših uspešnic It’s Hard to Be a Saint in the City se je za trenutek zazdelo, da je prestopil med TV evangeliste. Nasploh je presenetljivo veliko prostora pustil soul glasbi, kar je bilo zame malce presenečenje, saj je, vsaj na studijskih ploščah, poudarek predvsem na pop-rocku, orientiranem bolj na odraslo publiko, zadnje čase začinjenim z elementi folka, kjer se krasno vklaplja tudi violina in pihalna sekcija, ki je ravno tako briljirala v Trstu. Čeprav verjamem, da je naključij pri takšnem nastopu malo, je bilo kljub temu opaziti, da Šefe ne vztraja zgolj in samo pri preverjenih obrazcih, ampak da svoj izraz brusi sproti, da na samem odru poskuša ugotoviti, kaj bi v določenem trenutku vžgalo in kaj ne. Tako se znotraj znanega terena giblje tudi rahlo nepredvidljivo in prilagaja sam repertoar trenutnim razmeram in bi, če bi bilo le vreme malce bolj zlobno, tudi v Trstu zagotovo slišali Fogertyjevo Who’ll Stop the Rain.

Seveda pa je glavni adut njegov kontakt s publiko. Šefe je dejansko kot mladenič tekal z enega konca odra na drugega, se rokoval s feni, mimogrede še kaj zapel, pobrenkal na kitaro in zopet odletel med publiko. Kot sem že omenil, se je na njegovem obrazu praktično čez celoten nastop svetil nasmešek in njegove oči so kazale na to, da je ravno ta kontakt s publiko tisto, kar ga tako močno vleče naprej. Boss brez publike preprosto ne bi bil Boss, bil bi samo glasbenik, ki počne takšno ali drugačno glasbo. Boss je Boss šele na odru, je kot nekakšen igralec, ki zna iz publike potegniti vse emocije, ki jih želi. Zdi se, da je celoten nastop služil ne sami izvedbi ali promociji albuma, ampak preprosto publiki in njenemu počutju ter odzivu. Morda bi lahko rekli, da je vsaj delno populističen in da je odobravanje in naklonjenost javnosti z leti postalo del njegovega imidža, a On zna to zaviti v tako lep celofan, da ni težko kupiti celotnega paketa. Je prisotne tudi nekaj narcisoidnosti? Seveda, le kako bi lahko godbeniki sploh nastopali, če se ne bi počutili dobro v svoji koži. Boss je eden izmed tistih sebičnežev, ki se zaveda, da je sebičnost najbolj donosna takrat, ko se razdaja. In Boss se zares razdaja v največji možni meri, ne glede na leta in status, na odru se zdi takšen kot marsikdo izmed nas, hec je samo v tem, da bo on tudi naslednji dan, za razliko od nas ostalih, še vedno Bruce Springsteen.

Vsekakor je bil to eden od vrhuncev moje poslušalske poti in večer gre na konto kot eden najboljših koncertov, kar sem jih imel priložnost videti. In nedvomno je bila dolga pot za moje prvo srečanje z nekom, ki mi je že v najstniških letih obrnil kompas ter dal navdih za poznejša leta in ta vpliv še kar ne pojenja. Glede na videno bo Boss še nekaj časa vztrajal. Četudi morda ni več v svojih najsvetlejših letih, je še vedno je odličen in še vedno zna iz poslušalstva izvabiti tisto iskrico upanja in dobrega počutja, ki jo tako zelo potrebujemo. Hail hail, rock and roll …

Za prevoz na koncert se zahvaljujemo agenciji Koncerti.net

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Simone di Luca / Azalea Promotion

Povezani članki: