Pomladni swing s Stevom Klinkom in Mio Žnidarič

Steve Klink

Ljubljana / Ljubljanski grad, Stanovska dvorana
29. 5. 2012
Vstopnina: 12 €

Na precej nehvaležen datum, ko je v Križankah nastopal Perpetuum Jazzile, pred Trubarjevo hišo literature pa je potekala zaključna prireditev projekta Mesto bere v okviru Mestne knjižnice Ljubljana, smo se ljubitelji jazza pozno popoldne odpravili na sprehod proti čudovitemu Ljubljanskemu gradu, kjer smo se ob 20. uri skupaj s Stevom Klinkom in Mio Žnidarič podali na popotovanje po globinah čutenja.

Razlog za to je bil izid Stevove nove plošče The Ocean, ki je pred kratkim ugledala luč pri nemški založbi in ki jo je dobro uro pred koncertom predstavil na tiskovni konferenci. The Ocean, ki že po svoji vizualni podobi odstopa od vseh drugih albumov, a tudi po svoji konceptualni in inovativni zasnovi, v tujini dobiva odlične kritike, žal pa sta Steve in njegovo glasbeno ustvarjanje širši slovenski javnosti še vedno v veliki meri neznana, medtem ko za ožji krog poslušalcev povečini ostaja v senci Mie. Vendar povsem neupravičeno, kar je ponovno dokazal tudi na tem koncertu.

Sprva se je na oder povzpel njegov trio v slovenski zasedbi, ki ga poleg Steva sestavljata še Robert Jukič (bas) in Aleš Rendla (bobni). Slednji je tudi pričel igrati uvodno skladbo Three Journies (Africa) s prejšnjega albuma, Searching the Blue iz leta 2006, in preden so se jim na odru pridružili Mia ter gostje The SLO Horns – v sestavi Davida Jarha (trobenta), Roka Štirna (pozavna) in Adama Klemma (saksofon) – so odigrali skladbo Cold Feet, ki je Stevu ena izmed najljubših in morda jo je prav zato izbral za prvi single z albuma. Mia je odpela nekaj pesmi s svoje plošče Iskre in nekaj standardov, med drugim I’m Gonna Sit Right Down, ki se nahaja na njeni zadnji plošči Love You Madly. Po desetminutnem premoru so predstavili še nekaj skladb z aktualnega albuma, Possibilities (Of A Storm), A Bit Of This, Roof (Over My Head)), katerega izid je bil povod za ta koncert, zatem pa se jim je zopet pridružila Mia in izvedla nekaj svojih pesmi ter občinstvu zaupala, da so se pred koncertom vsi objeli in si obljubili, da so prišli, da bi se imeli dobro. Z istim namenom pa so prišli tudi tisti, ki so večer preživeli pred odrom, saj so kar vztrajali z aplavzom, zato so nastopajoči odigrali še dve skladbi; Miino Z očetom, ki se nahaja na njenem albumu Nevidni orkester, in Stevovo A Minor Thing z albuma Searching the Blue.

Kljub temu, da je šlo za jazz glasbo, ki že v samem izhodišču ni namenjena masovnemu naboru publike, je bilo število poslušalcev povsem solidno. Celo zavidljivo. A bi, sodeč po pomembnosti dogodka, morda pričakovali nekaj posameznikov več. Le toliko, da Mii ne bi bilo potrebno tistih ducat poslušalcev iz zadnje vrste povabiti v prvo. Vendar pa kvantiteta nikakor ne vpliva na kvaliteto. »Bil je super občutek, bila je super publika in prišli so super ljudje. Res sem užival. Kot norec! Čisto do konca,« mi je neposredno po koncertu zaupal Steve.

In res; tisti, ki smo prišli, smo bili tam z vsem svojim srcem. Pripravljeni sprejeti, kar so nam nastopajoči imeli ponuditi. Drugi so pač ostali doma. A lahko jim je globoko žal. Steve je namreč eden tistih redkih izjem, ki imajo zelo prepoznaven lasten glasbeni slog. Pri njemu prevladujejo lahkotnost, igrivost in čustva. Kot pravi, gre za »moj stil, moje želje, moj občutek na klavirju.« In ta njegov občutek je vsakič bolj otipljiv. Skladbe z novega albuma The Ocean so v živo dobesedno zadihale, nas udarile in treščile naravnost v srce. Zvok je bil globlji in čutiti je bilo večjo svobodo. Sam si prizadeva vedno narediti nekaj novega in v svoje izvedbe redno vključuje improvizacije. Včasih se zdi, da klavir začne obstajati šele, ko za njega sede Steve. Kot da je on tisti, ki ustvari klavir, melodije, zvok, glasbo. Kot da brez njega obstaja le tišina. Ko pa pride na oder Mia, vse zasije. Ona pač premore karizmo, ki jo skoraj nihče drug ne. Vsakič, ko zaslišimo prve takte njene največje uspešnice iz 90-ih let, A si ti al’ nisi ti moj ljubi, kri v žilah dobesedno zavre, z izvedbami ostalih (avtorskih ali neavtorskih) pesmi pa nas popelje v drug čas, v drug svet. V svet, kjer vlada ljubezen. Prav ljubezen pa je tudi bila osrednja tema večera, pa naj bo ta partnerska, prijateljska, glasbena ali kakšna druga.

Na koncertu, ki je v Sloveniji nekako veljal za osrednjo promocijo albuma The Ocean, bi pričakovali malce več skladb z njega in da se bo Mia Stevu pridružila le kot gostja, vendar je bil njun delež povsem enakovreden. A tega mu ne gre zameriti. Izvedel je izbor skladb, ki so poslušalce zvabile na misel, da se dotiku njegovih melodij predajo tudi doma, ob poslušanju plošče. S svojimi izvedbami so glasbeniki uspeli ustvariti pristno klubsko jazz atmosfero, moteča je bila le malce presvetla osvetlitev odra in dvorane.

Minimalistično zasnovan trio, ki so ga tokrat dopolnili zvoki trobente, pozavne in saksofona, ter Miina toplina v čutnih in čistih interpretacijah, vsakič znova potrdita, da se ob glasbi Steva in Mie enostavno moraš zazreti vase. Ne moreš se pretvarjati in lagati. Njuna glasba zahteva iskrenost. In bilo je iskreno, bilo je iz srca. Bilo je nepozabno. Za dušo. In prav takšni trenutki so tisti, ki našemu življenju dajejo smisel in težo, ki ju ne morejo zagotoviti materialna sredstva. Zato je bil ta večer namenjen vsem tistim, ki jim je do globine. Morda tistim, katerih življenjska pot je skromna, a so bogati v srcu. Ki na prvi pogled užijejo manj, a dobijo veliko, veliko več. Bil je večer poln ljubezni, solidarnosti, podpore, predanosti, razumevanja, globine, radosti … Bil je Stevov dan, ki je – kot je dejala Mia – res poseben fant. Se strinjam. Steve je krasen fant. A tudi Mia je čudovito dekle.

Zato … do naslednjič.

 

Nina Novak

Povezani članki: