Norija, na katero je bilo vredno čakati – Dropkick Murphys v Kinu Šiška

Dropkick Murphys

Ljubljana / Kino Šiška
5. 6. 2012 

Prvotni šok in nedojemljivost dejstva, da bodo slovensko prestolnico obiskali oboževani Dropkick Murphys, sta se v torek prelevila v realnost. Območje Kina Šiška so že kakšno uro pred pričetkom koncerta preplavili kilti ter litri in litri piva. Sledil je večer, ki smo ga že dalj časa pričakovali in nedvomno se je obetalo nepozabno doživetje.

Rose, Nora, Sarah in Ariel Parkington, sestre, ki so že vajene skupnega koncertiranja s keltskimi pankerji,  so z več kot pol urnim zamikom prvotno mišljenega začetka pričele z ogrevanjem entuziastičnega občinstva. Poleg akustičnih, rahlo pop naravnanih avtorskih folk komadov, se je v njihovem polurnem repertoarju zaslišal tudi marsikateri cover, z eksperimentalnim pridihom unikatne četverke seveda.

Zatemnitev in bliskovito napolnjena dvorana. Instrumentalni uvod, ki ob topotajoči množici stopnjuje napetost ter glasno skandiranje. ”Let’s go Murphys!” . Občutek neopisljive sreče, ko končno dojamem, da bom v kratkem priča nepredstavljivemu. Dropkick Murphys so energično zavzeli oder ter že ob uvodni pesmi Hang ’em High povzročili norijo, ki ji ni bilo videti konca. Z zavidljivim sosledjem pesmi, ki so prikazovale viške njihovega šestnajstletnega delovanja, so pododrje spremenili v glasno prepevajoč, divje poskakujoč preplet teles. Pivo se je pilo in polivalo v potokih, vratolomni mladeniči in mladenke pa se vse do konca niso naveličali stagedive-ov. V Kinu Šiška smo bili zbrani sami zapriseženi oboževalci bostonskih oi!- pankerjev, saj smo pogosto brez težav preglasili pevca Al Barra. Vmesni akustični in baladni vložki (Forever) so bili karseda na mestu, saj se je vzdušje eksponentno segrevalo in približevalo meji nenadzorljive evforične podivjanosti prisotnih, in ko je za mikrofon poprijela pevka skupine The Parkington Sisters se je po centru urbane kulture enoglasno razlegel iz srca odpeti The Dirty Glass. Seveda ni manjkalo zimzelenih hitov, kot so Johnny, I Hardly Knew Ya, Boys on the Docks, The State of Massachusetts, svoj predvideni del koncerta pa so zaključili s skoraj ponarodelo himno I’m Shipping Up To Boston.

Neverjetno zadovoljstvo preplavi posameznika, ko se zave, kaj je ravnokar doživel. Z energijo nabita dvorana se zopet spremeni v cepetajočo, kvazi sinhrono vzklikajočo množico. ”Let’s go Murphys! LET’S GO MURPHYS!”. Nasmejani Bostončani z vidnim zadovoljstvom odigrajo dodatek in na oder spravijo par sto ljudi. Sprva povabijo le predstavnice nežnejšega spola ter skupaj odpojejo Kiss Me, I’m Shitfaced, nato pa se jim ob priredbi klasike AC/DC (T.N.T.) pridružijo še moški navdušenci. In ko se proti izhodu podajajo sami nasmejani obrazi v post koncertni zamaknjenosti, ob spremljavi Sinatrove pesmi My Way, se šele zavem, kako fenomenalnemu večeru smo bili priča.

Tekst: Petra Vadas
Foto: Samo Bešlagič 

Povezani članki: