Lama – Oneiros

Lama - Oneiros

2011, Clean Feed

Izhodišče, s katerim sem sprva pristopil k plošči, je bilo defenitivno neprimerna popotnica. Da gre baje za sodoben, z elektroniko razširjen  jazz, je bilo nekje rečeno, pa se je ponovno vžgalo upanje na laptoperja ali celo sintetizatorskega operaterja, ki bo dostojno pariral standardnemu inštrumentariju. Pa žal – pa ne preveč – ni tako. Lama so povsem standardno populiran akustičen trio trobente (Susana Santos Silva), bobnov (Greg Smith) in basa (Gonçalo Almeida), ki v hvalevredni maniri prenekaterih izdaj izpod okrilja portugalske založbe Clean feed špilajo muziko, ki je zelo jazz, tak, pravoveren, pa se vendar zdi, da imajo svoj zvok, svoj trenutek in vizijo, ki obeta potenciale divergentnega razvoja in morda celo bolj prezentne elektronske komponente poleg filtrov, zankanj, reverbiranj in od časa do časa vzniklih električnih sapic.

Prvenec zasedbe samih mladih in hitro profilirajočih se muzikantov je naslovljen po demonu iz grškega mitološkega imaginarija; Oneiros naj bi bil črnokrili demon sanj in želja, njihova personifikacija, ki v svoji portugalski sonični manifestaciji večkrat cika na himnične motive Sketches of Spain in občasno vzbudi kakšno asociacijo na futuristični nemir Roba Mazureka. Vsled razrahljanosti reverbiranega sanjskega toka, ki skozi prevračajoče perspektive na komade niza iznenada porojene in spet prenikajoče pasaže, se zvok plošče razteza in lebdi po umaknjenem, težko ulovljivem prostoru, kjer skozi kratke tričetrt ure trajanja bolj kot epsko zgodbo riše bohotenja in kontrakcije fragmentov sanj.

Komadi se skozi inspirirane, a previdne improvizacije bolj ali manj držijo vrtinčenj okoli osnovnih fraz, katere atmosfersko razplastijo na stranpoti, ki le redko zaidejo od osnovnih motivik komada. Tako je s prvim komadom Alguidar, ki mu uvodno atmosfersko prasketanje določi raziskujoči, a previden ton, s katerim se zavijajoče udušena in mestoma razrasla trobenta vnaša v zvočno okolje. Na plošči poleg previdnosti prevladuje tudi nemir, takšen lahen, ki se pogosto sprosti v razlito melodično mehkobo ali nežno repeticijo basa. Iz mehkejšega registra je še naslovni komad, rahlo himničen, populiran s sanjavimi reminiscencami na omenjeno ploščo Milesa Davisa in drobnimi vozliči elektronskih vijug, pa tudi Melodia Minuscula, ki se vije skozi variacije čarne melodične fraze trobente in škrabljajoče perkusije in je preprostosti navkljub en biserov plošče. Umirjen nemir in improvizirane impresije se razlomijo le v zaswingani bondijadi Dr. No, ki pa vseeno ne prebija okvirjev iberske lenobnosti, in šele komad My fucking thesis se zvesto naslovu malce konkretneje razlomi. Sledita mu še dva vrhunca plošče, z liričnim kontrabasom zarisani The Chimpanzee Who Told Man How to cry, ki se iz melanholičnih voda akvarelno razširi v ognjevit crescendo, a v maniri plošče tudi kmalu povrne nazaj, ter zaključni štikel Tarantino z zračno in jedrnato, a nekako epsko kvaliteto.

Skratka, zelo sugestivna zadeva. Na trenutke morda bolj kot lagodna in sanjava malce mlahava in obotavljajoča je plošča Oneiros vendarle jasno očrtan kos glasbe, zelo zrel za prvenec, predvsem pa tudi odlična popotnica pričakovanjem tako naslednje plošče kot tudi nastopa, s katerim se bo ta zasedba predstavila na prihajajočem ljubljanskem jazz festivalu.

Anže Zorman

 

Povezani članki:

Značke: , ,