Kdo je rekel, da časovni stroji ne obstajajo? – Megadeth v Kinu Šiška

Dave Mustaine / Megadeth

Ljubljana / Kino Šiška
3. 6. 2012 

Bolj ko premišljujem o nedeljskem starometalskem žigažaganju Megadeth v Šiški, bolj mešane občutke imam. Pa ne da bi bil razočaran nad špilom, tega res ne morem reči. Pa čeprav je bil Dave malce bolj ležerne volje in čeprav je, vsaj na začetku, ozvočenje malce skrenilo po svojih nedoumljivih poteh in je bil zvok kar malce prežagan na pol, vse se je malce pozneje le postavilo na noge. Vzdušje je bilo naravnost fantastično, feni vseh starosti, oblik in poraščenosti niso zamudili prav nobene priložnosti, da ne bi skandirali imena benda in tu pa tam kar malce preglasili dogajanje na odru. Pa tudi sam bend se ni ravno pretirano zadrževal, čeprav moramo vedeti, da glavna akterja že skačeta čez peto oviro v življenju in da je Dave marsikaj spustil skozi svoje telo, tako da ne bi mogli trditi, da spada med ravno sveže primerke človeške rase. Skratka, vse je bilo na ravni pričakovanega in upanega, pa še par dodatnih plusov bi lahko podelil nastopajočim. Ne vem, morda pa me je malce pretresla in zbegala časovna dimenzija dogajanja, morda pa sem v nedeljo staknil nekakšno nenavadno obliko jet laga. Naj pojasnim – kljub temu, da so se Megadeth zadnja leta – po rahlo konfuznem začetku novega tisočletja – kar pošteno postavili na noge, je večina poslušalstva močno tripala ravno na tiste komade, ki smo jih prepevali v srednji šoli ali pa malce pozneje na fantovščinah zgodajoženjenih sodrugov, se pravi, večina publikuma je tripala prav na komade, ki so že dobili osebno izkaznico in ravnokar končujejo drugi letnik političnih ved. Hecno, ne?

Nekakšno naključje je hotelo, da sem večer prej pogledoval po dogajanju na Rock am Ring, pa zagledam bivše tovariše, in to kar v živo preko interneta. No ja, Metallica so pač zelo “in” in tako zelo sodobni, da izgledajo že kot izložba jeftinih slatkiša za široke mase in za mladež, ki misli, da je vrhunec upora srednji prst na levi in piksna pira v desni roki. In ja, upor je tudi masovka, kjer si obiskovalci v zadnjih vrstah bend lahko ogledajo na velikanskih plazmah. Metallica so pač visoko padliin četudi igrajo “stare komade” zgledajo kot nekaj, čemur je že davno potekel rok uporabe. Priznam, nad Metallico viham nos že dalj časa, tako da me niti na bežigrajskem štadionu niso videli, kaj šele kdaj pozneje. Že to, da mi Megadeth ni bilo potrebno gledati na velikih plazma zaslonih, mi je bilo v veliko uteho, najbolj krasno pa je bilo to, da Dave & co. nočejo biti sodobni. Pač, nočejo biti “in”. Sicer ne vem, ali bi radi videli, da jih obiskovalci gledajo na velikih plazma zaslonih, ampak vse je bilo skorajda natančno tako, kot sem si v svoji glavi zamišljal pred dvajsetimi leti. Kar je, priznajte, kar malce srhljivo.

Morda pa je to tisti dramatični preobrat, ki mi je v spodnjice nasul nekaj nelagodja. Bolj ko Megadeth ne poskušajo biti sodobni, bolj so tukaj in sedaj, on the face of the place, kot bi rekli Nadrealisti. Morda pa v svetu legend vlada nek nenapisan cinizem prve vrste, da bolj ko poskušaš biti sodoben, bolj patetičen postajaš. Bolj ko se velike legende trudijo ugajati,  bolj zgledajo kot svoj lasten cover-band. Hecno, ne? Odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri bendi, ki sem jih imel možnost videti v zadnjem letu, kljub utrujenosti materiala še preklemano dobri, leži čisto blizu nas. Morda izkušnje? Seveda, brez hitrih prstov ne moreš postati milijonar, prav gotovo, a je vseeno še nekaj več. Recimo temu odnos. Ali pa morda še boljši, a malo daljši opis. Legende, ki so preživele svetle, nove čase, so si v starih dobrih časih sestavile svoj svet, kateremu še vedno vladajo. Tisti, ki tega niso zmogli, so se preselili na štadione.

Čisto preprosto povedano, Megadeth so v nedeljo odigrali strašno dober koncert, preprosto zaradi tega, ker so še vedno takšni, kakršne sem spoznal v prvi polovici mojega življenja. Vmes se niso postarali … no, ja, vsaj pretirano ne, še vedno pa sikajo, brcajo in pljuvajo naokoli, še vedno je Dave podoben strupenjači, ki pač piči tam, kjer je treba. Tisti, ki so še presmrkavi, da bi vedeli, o čem govorim, naj mi, prosim, verjamejo na besedo, upam pa, da vsaj tisti, ki poznajo zgodovino osemdesetih iz prve roke, razumejo, o čem govorim. Prav zanima me, kakšne bermuda hlače nosijo dandanes pri Anthraxovih …

Skorajda pa bi ob vsem tem blebetanju o sedanji preteklosti pozabil na odličen nastop Negligence, ki so čisto in dodobra zakurili publiko in ne bi si upal dati roke v ogenj, da ne bi ob dodatne pol ure nastopa ukradli zvezdam večera velik del šova. So hitri, glasni, imajo izdelan nastop, karizmatičnega pevca, natančnega double-bass bobnarja in vse ostalo, kar paše zraven, da ustvarijo eksplozivno mešanico old-school metala. Pa še ozvočenje jim je za moj okus nekaj bolje služilo kot Megadeth, pa čeprav je bil Marshall-wall za časa predskupine še pokrit s cerado. V bistvu je bila zanimiva primerjava dveh bendov, ki navdih črpata praktično iz istih virov, a se generacijsko močno razlikujeta. Na eni strani dedki, na drugi mladinci, kdo bi bil lahko boljši? Dedki imajo izkušnje, mladci pa energijo in če to združiš v en večer, preprosto ne more biti nič slabega. Nasprotno, celoten večer je bil en tak mali presežek, še posebej za vse tiste, ki smo jih poslušali še na MTVju in pred dvema letoma ali nekaj manj ostali pred razprodano Šiško. Pravijo, da gre v tretje rado in Dave je zopet obljubil, da pridejo. Škoda le, da ni kaj takšnega obljubil že leta 1988 …

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik

 

 

Povezani članki:

Značke: