Kaja Draksler – ”Pravzaprav sem v jazz padla popolnoma po naključju”

Kaja Draksler

Kaja Draksler je jazzovska pianistka. Več o njej na njeni spletni strani, kjer je moč slišati tudi precej njene glasbe. Kaj informacij in še nekaj muzike bi se našlo še na spletišču enega njenih bendov, BadBooshBand, nenazadnje pa je zgovoren tudi youtube, koder za uvod v aktualno delo njene zasedbe Acropolis Quintet ponujam sledeči nastop. Posredno zgovorna je tudi selekcija, ki jo je prispevala za Rockonnetovo rubriko video dneva, pa tudi izbor po meri BadBooshBanda. Če vas zanima še kaj, je tu lanski intervju za Delo, in ker dostopne povezave že solidno rezimirajo njeno delo, obsežno vrsto nagrad, pestro študijsko pot in vrsto bendov ter sodelovanj, jih sam ne kanim naštevati, pa tudi intervju je v tej smer zelo skop.

Kajo Draksler bomo na prihajajočem Jazz Festivalu Ljubljana slišali v solo izvedbi, skupaj z Acropolis Quintetom ter nenazadnje še v Jure Pukl’s Abstract Society, kjer bo nadomeščala studijskega člana zasedbe, Vijaya Iyerja. Spodnji intervju je prepis debate, ki se je izvedla prek spletnih chat vrstic in je torej rahlo prirejen iz izvornega, bolj razlomljenega formata. Povezave je naknadno dodal Vaš pisun in izpraševalec.

 

Začniva pri začetku, se pravi pogojih muziciranja. In mi povej – zaenkrat sicer še študiraš in morda prejemaš še kakšno štipendijo – ampak, bi lahko v tem trenutku preživela le z glasbo? S koncertiranjem, albumi, gostovanji etc?

Trenutno pravzaprav živim od prihrankov, ki so ostali še od nagrade Deloitte.  Glede na to, da študiram, si ne morem privoščiti preveč koncertiranja, torej sprejmem samo tisto, kar se mi zares dopade. Tako da trenutno samo s koncertiranjem ne bi šlo, v prihodnosti pa upam, da lahko. Vem, da je to pogumna želja, ampak vseeno je to moj cilj.

In se ti zdi, da bi k temu pripomoglo to, da ostaneš na Nizozemskem? Bi se lahko preživljala, če bi bila stacionirana v Sloveniji?

Pravzaprav je takšno preživetje pogojeno s tem, da potujem …  Če bi živela v Sloveniji, bi bili stroški življenja manjši, manj pa je v Sloveniji tudi sredstev za kulturo. Na Nizozemskem so stroški višji, je pa zato več denarja (vsaj bilo) namenjeno umetnosti.

Pa je Slovenija kot  izhodišče uporabno, smiselno vozlišče, prek katerega bi se mrežila, spoznavala ljudi, dobivala špile? Ali meniš, da ti Nizozemska več omogoča po tem vidiku?

Nizozemska ima seveda bolj mednarodno sceno. Hmm.  Mislim, da moram v vsakem primeru potovati. Sicer nisem ravno oseba, ki bi bila zelo dobra v mreženju.  Tako da mogoče to ni vprašanje zame, ha ha. Meni se stvari večinoma zgodijo same od sebe. Vsaj do sedaj.

Dobro, pustiva to. Povej, po tem, ko si igrala že v vrsti zasedb, vsaj po malem spoznala tako ameriško kot evropsko sceno, skratka, si razmrežena, kaj so po tvojem mnenju strukturni razlogi, da je žensk v jazzu v končni bilanci relativno malo. Pravzaprav zelo malo. Verjetno je razmerje vsaj na začetku, v osnovnošolskem izobraževanju, v glasbeni šoli, drugačno …

Hm. Pravzaprav ne vem pravega odgovora. Kar se tiče širše jazz scene, je žensk zelo veliko v bolj eksperimentalni zvrsti jazza. Mislim, da jih je tam skoraj polovica, oz. vsaj tretjina …

Jazz so ustvarili moški in je po naravi glasba, ki zahteva precej testosterona. Tako da smo ženske v dilemi, kako predstaviti svojo ženskost, brez da bi s tem glasbi odvzele glavne karakteristike in bi postala preveč “kičasta”. Se mi pa zdi, da je žensk vseeno vedno več …

Študiraš tudi klasično glasbo, je razmerje tam kaj drugačno?

Študiram klasično kompozicijo, a tudi tu je razmerje podobno. Vsaj uspešnih klasičnih skladateljic je v sodobni glasbi zelo malo. Kar se tiče klasičnih izvajalcev, je najbrž razmerje dosti drugačno. Dosti bolj uravnovešeno. Čeprav zopet – zelo znani solisti so večinoma moški. Prav tako dirigenti.

No, nadaljujva še s povsem druge strani: študiraš klasično kompozicijo, ukvarjala si se s folkloro in vse to, pa mi povej, kaj zate osebno pomeni jazz? Kaj ga opredeljuje?  Kdaj bi, nenazadnje, določena kompozicija prenehala biti sodobna klasika in prevzela oznako jazz?

Pravzaprav sem si predstavljala, da sem dosti manj “jazz”, kot vidim, odkar študiram klasiko, ha ha. Zame pomeni jazz način izražanja. Pomeni določeno svobodo v izrazu, individualnost in, kar se tiče harmonije in ritma, tudi določeno zgodovino. V angleščini bi se temu reklo “attitude”.

Kdaj pa si padla v jazzovsko muziko; bolje rečeno, preko katerega predhodnega glasbenega okusa? Saj veš, te reči te zagrabijo postopoma … Ali pač?

V jazz zelo postopoma. Pravzaprav sem v jazz padla popolnoma po naključju. Učiteljica klavirja v Trbovljah me je poslala na sprejemce na srednjo glasbeno in ker se mi je klasični oddelek zdel preresen, sem poskusila na oddelku “jazza in zabavne glasbe”. Takrat sem namreč igrala v pop-rock bandu in se mi je zdela “zabavna glasba” bolj zanimiva kot “klasična glasba”.

V nekem intervjuju si res rekla, da te plošča Kind of blue sprva ni posebej prevzela …

Ha ha. To je res, ja.

Katera pa je bila tista jazzerska muzika, plošča, glasbenik, ki te je res prevzela; oz. komu ali čemu največ dolguješ?

Pravzaprav ne vem.  Na žalost nimam tistega magičnega posnetka, ki me je dokončno prepričal, da je jazz to, kar želim. Sprva sem dosti poslušala gospel. Nato je prišel na sceno Oscar Peterson, pa Chick Corea. Potem počasi še ostali. Zelo živo se spominjam, ko mi je David Jarh dal CD Theloniousa Monka, ki je sedaj moj največji idol. Tudi njegova glasba mi je bila sprva totalna uganka, čisto pregrda, ha ha.

Zanimivo, da sem za nadaljevanje predvidel ravno vprašanje o njem. Povej, kaj je tisto pri njem, zaradi katerega ga cela vrsta pianistov in jazzistov nasploh omenja kot ključno glasbeno referenco?

Zame osebno je vedno najbolj neverjetno, kako zelo je prepoznaven. Ima popolnoma svoj zvok na klavirju, popolnoma svoj jezik, svoj izraz. Ima čudovite kompozicije, ki zvenijo super v kakršnikoli situaciji, zasedbi ali izvedbi. Ima tako zelo surovo in ekonomično izražanje, da je kar strašljivo. Kaj še … lahko bi naštevala in naštevala!

Cela njegova osebnost, brezkompromisnost, stil v glasbi in izven nje, karizma, fokus, orkestracija. Pa potem povsem pianistične zadeve, kot na primer, kako dobro izrablja klavirske registre, kako dobro pozna alikvote (kar efektivno uporablja v svojih voicingih), kako poveže be-bop s stride-om in ostalimi stili igranja klavirja Njegove melodije … poezija! Velikokrat citira tudi boogie-woogie. To je hecno. Ima smisel za humor in hkrati igra smrtno resno, vedno zares.

Nekje si dejala, da včasih nekatere pianiste oz. njihovo glasbo transkribiraš in preveriš, kakšna je interna logika kakšnih njihovih rešitev? Daj razloži, kako je s tem.

A res?  Ha ha … No, nekaj zares transkribiram. Trenutno Cecil Taylorja. Sem in tja transkribiram, včasih celotni solo, včasih vse instrumente na posnetku, včasih dele posnetka, ki so mi všeč. Odsvisno, kaj me na določeni skladbi zanima. Ne prisegam prav dosti na transkribcije (tako kot nekateri), ampak se mi tudi zdi, da je to nekaj osebnega. Nekaterim transkribcije pomagajo, drugim ne. Mene predvsem inspirirajo in mi dajo ideje. Ne delam jih za domačo nalogo, delam jih, ko mi zares paše, da jih delam. Tako je pri meni z večino stvari, tako najbolj napredujem.

Prestaviva se v sodobnost in še malo naprej, pa povej, ali meniš, da bo jazz čez 15 let zelo drugačen od današnjega? Drugače rečeno, kaj so danes tisti jazzerji (ali pianisti), ki naj bi bili bodočnost oz. predstavljajo sodobnost. Kaj delajo drugače, kaj jih ločuje od recimo leta 1999?

Čez 15 let bo najverjetneje jazz drugačen, vsaj upam. Pianisti, ki se mi zdijo, da delajo nekaj zelo posebnega, so Craig Taborn, Vijay Iyer, Jason Moran in Cory Smythe (čeprav imam od njega samo dva posnetka). Prepričana sem, da jih je še več, ki jih ne poznam. Eden pianistov mlajše generacije (torej moje), ki me je navdušil zadnje čase, je Sam Harris. Hm … sem koga izpustila?

Seveda je to vse pogojeno tudi z mojim okusom in z mojimi prioritetami. Kaj delajo drugače? Vsak ima nekaj svojega, ki ga dela drugačnega. Craig ima vpogled v zelo različne vrste glasbe, ima neverjetno tehniko in iz klavirja dobiva zvoke, da komaj verjameš. Ima zelo bogat zvočni svet, zelo oseben odnos do kompozicije in medigre. Je tudi zelo zelo skromna in čudovita oseba.

Vijay je zaradi svoje preteklosti (študij matematike) in svojih korenin (Indija) uspel razviti zelo prepoznaven in svojevrsten slog igranja. Ima zelo osebno tehniko, svoj jezik, pa tudi veliko zgodovine jazza in tisti “attitude”, o katerem sem govorila prej.

Jason Moran je eden tistih, ki vedno zvenijo sveže, čeprav je morda od vseh še najbolj povezan z zgodovino. Njegov Bandwagon je eden tistih bandov, ki lahko iz najbolj običajne skladbe naredijo “magic”.

Cory Smytha sem spoznala pred kratkim. Večinoma igra v zasedbah sodobne klasične glasbe in v zasedbah eksperimentalne glasbe. Če si poslušaš njegovo internetno stran, pa lahko slišiš dve solo klavirski skladbi, ki ti odpihneta možgane!

Sam Harris – tudi njega sem spoznala nedolgo nazaj. Imela priložnost z njim igrati. Zelo občutljiv in ustvarjalen pianist, ki ima čudovit zvok in tankočuten okus, kaj točno glasba potrebuje. Zelo se veselim slišati njegove avtorske projekte, zaenkrat ga poznam le kot sidemana.

Niti ne vem čisto dobro, kako naj ubesedim, kaj čutim do teh pianistov, ker večino stvari vem bolj po intuiciji kot pa z možgani.

Kaj pa  ti danes delaš drugače, glasbeno mislim, kot za časa izida plošče Akropola (2008)? Kaj je po tvojem videnju bistvena sprememba, morda evolucija? Za nazaj, ko poslušaš svojo glasbo, si zadovoljna? Je to tisto, kar bi recimo poslušala danes, si dala v predvajalnik glasbe tudi, če to ne bi bila tvoja plošča?

Najverjetneje ne bi poslušala Akropole, čeprav se mi zdi, da ima določeno iskrenost in naivnost, kot se pač spodobi za 19-letnico. Pravzaprav lažem. Ena ali dve skladbi se mi še vedno zdita super in ju poslušam sem in tja iz užitka.

Kar je evolucija, je to, da poslušam priti bolj do bistva tega, kar sem, da poskušam najti stvari, ki se me zares dotaknejo in ki so mi všeč, ne glede na to, kaj bi si drugi o tem mislili. To zahteva kar dosti poguma in samozavesti. Seveda sedaj poznam tudi dosti več glasbe, in dosti več o glasbi, pa nekaj več zgodb in filozofij in človeških karakterjev. Bistvena sprememba so leta od takrat do sedaj in dogodki, ki so se mi zgodili. Ko poslušam svojo glasbo za nazaj, so mi v splošnem nekatere stvari všeč, nekatere ne. Večinoma mi niso všeč tiste, za katere vem, da nisem bila 100% pri stvari.

Kako pa je pri tebi s komponiranjem? Se ti dogaja, da se kdaj počutiš, kot da se vrtiš v krogu, da se ponavljaš? Ali se ti, nasprotno, dogaja bolj to, da za nove kompozicije in ideje bolj kot inspiracije zmanjkuje časa in papirja?

Hm. Odkar kompozicijo študiram, dobivam zadosti inputa, da idej nekako ne zmanjka. Se zgodi, seveda, da se vrtim v krogu, predvsem kadar pišem za klasične izvajalce, s katerimi še nimam dosti izkušenj.

Ker sem v splošnem precej zaposlen človek, se mi zdi, da je časa za izražanje vseh kompozicijskih idej premalo, tako da mi jih najbrž zato ne zmanjkuje. Če bi samo skladala, bi mi jih morda zmanjkalo prav kmalu. Je pa pri meni res veliko odvisno od tega, za koga pišem.  Če ljudi poznam in vem, kaj lahko od njih pričakujem, je ponavadi dosti boljše.

Mimogrede, ali pišeš glasbo na papir? Kaj pa računalnik, ekran, iPad?

Na papir s klavirjem. Potem pa na računalnik. Bolj pregledno in še lažje se popravlja in aranžira za različne zasedbe.

Dobro, še en preskok narediva; že pred precej leti te je Bogdan Benigar predstavljal kot prihodnost generacije mladih evropskih jazzerjev; kako vzameš takšno hvalo – kot izziv, breme? Kakšen imaš nasploh odnos do glasbene publicistike?

Mmmmm. To je pa delikatno vprašanje. Seveda sem vesela, da Bogdan tako misli. Vesela sem, če sem ljudem všeč in tudi če jim nisem … Jajks, ne vem, kako naj odgovorim. V resnici mi gredo kritike na živce. Se pa dostikrat od kritik naučim kaj o sebi in svoji glasbi. In še večkrat kaj o osebah, ki kritike pišejo.  Ha ha. Ne vem, če je dobra ideja, da ta odgovor objaviš, he he. Kakor se ti zdi.

Eh, itak gre vsaj posredno na moj račun; pomoje bo ostal …

Hahahahaha. No, da začneva na začetku te tematike. Jazz, improvizirana in klasična glasba ima v Sloveniji premalo publicitete. Tako da je vsaka seveda dobrodošla. Kar se tiče kritik, ki so pač ena od izmišljotin sodobnega sveta, ki hoče za vsako stvar opis in navodila za uporabo, so seveda tudi dobrodošle in včasih vzpostavijo določen stik z laično publiko, določeno objasnitev.

Velikokrat so kritike nedosledne, neumestne, dostikrat pretiravajo s tem, kako je ta in oni glasbenik “svetovnega kova” oz. “vrhunski”. Taki mi gredo zares na živce. Velikokrat pa tudi po nepotrebnem kritizirajo – predvsem, ko gre za nekaj, kar jim je neznano oz. kar ne sovpada z njihovimi prioritertami.

Ampak to je seveda ok. Kar je pri kritikah najbolj žalostno, je to, da jih glasbeniki pravzaprav potrebujemo. Rabimo, da nekdo napiše nekaj o nas, zato, da nas bo nekdo porajtal. Ampak tako to je, svet ni popoln. Ha ha. Dosti bolj so mi zanimivi intervjuji. Na splošno, za branje. Kritik nikoli ne berem.

Kdaj pride plošča tvoje (no, vaše) zasedbe Badbooshband? Že imate založbo? In kaj je s Acropolis quartetom, bo glasbeno gledano še vedno ostajal v turških vodah?

BadBooshBand se bo počasi spravil snemat svoj prvi CD, upamo, da vsaj v začetku 2013, če ne prej. Acropolis je zelo daleč od Turčije, igramo avtorsko glasbo, večinoma mojo, nekaj od Kristijana (bobnarja), nekaj od Mattie (basista) in Georga (kitarista). Acropolis je postal kvintet. Pevka, ki je bila na turškem cd-ju gostja, je postala del benda.

Kaj pa tvoj nastop na ljubljanskem jazzu? Baje bo posnetek izšel na založbi Clean Feed, kjer eno ploščo že imaš kot članica zasedbe oz. projekta EMJO; pripravljaš kak nov material? Vadiš, elaboriraš starega?

Glede posnetka na Clean Feedu nisem sigurna, oz. vsaj ni potrjeno, tako da tega ni treba omenjat. Imam pa nov program, vadim, vadim.

(…glede na informacije iz press sporočil iz nedrij ljubljanskega jazz festivala je posnetek za Clean Feed baje potrjen)

Aja? No, toliko bolje zame!

Imam večinoma svoje kompozicije, eno skladbo od Monka, eno od Iyerja, eno od mojega prijatelja skladatelja Thanasisa Deligiannisa ter eno od Bjork. Tako, na kratko. Veliko sem delala na programu, mislim, da bo zanimiv koncert. Nekaj delam tudi prepared piano stvari.

Koliko pa lahko sorazmerno uveljavljen mlad glasbenik pričakuje plačila za avtorstvo in izvedbo glasbe na plošči?

Ha ha, tega ni treba objavit, ampak mlad glasbenik je lahko vesel, če založba plača studio, miksanje, mastering, design in tiskanje. Dobi se sicer nekaj za avtorske pravice pri sazasu, čeprav sem zelo slaba s spremljanjem tega, če res dobim, kar bi morala ali ne … Kakor sem prej povedala, večina stvari se mi zgodi, vsaj do sedaj, tako da lahko preživim.

Dokler lahko delam to, kar mi je všeč, igram glasbo, pišem, potujem, sem srečna in se ne ukvarjam s tem, kaj bi lahko kje dobila. Dosti glasbenikov je dobrih v tem, kaj jim pripada, potem pa zaradi vseh teh poizvedb zmanjka časa za glasbo …

Daj povej, proti koncu sva že – k sreči – koliko pa je bilo na vašem faksu, tudi v tvoji mreži glasbenih znancev, elektronike? Analognih synthov, softwarskih programov, si opazila kaj tega, morda sodelovala v tovrstnem projektu?

Naš kitarist se veliko ukvarja z elektroniko, tako da je Acropolis Quintet postal dosti bolj elektro, kot je bil do sedaj. Na oddelku se kar doberšen del skladateljev ukvarja z elektronsko glasbo. Sama sem sorazmerno neuka v tej smeri, imam samo osnovno znanje nekaj programov ter osnovno poznavanje jezika oz. izrazov.

Dobro, še poslednje vprašanje; nemara še najbolj lepo standardno – Veliko hodiš na koncerte? Na katerem si bila nazadnje in kateri te je nazadnje res sezul? Isto me zanima še za ploščo.

Na koncerte hodim sorazmerno dosti. Odvisno od tega, koliko časa imam in kdo je v mestu. Nazadnje me je sezul in sesul koncert na Skopje Jazz Festivalu: Roscoe Mitchell, George Lewis in Muhal Richard Abrams

Zadnje tri tedne sem bila na turneji in sploh se ne spomnim, kateri je bil zadnji koncert, ki sem ga videla, preden sem šla …  Hmmm. Nedavno sem videla eno mojih najljubših zasedb – Fieldwork. Tisto je bilo tudi čudovito!  Ne spomnim se, kateri je bil zadnji zadnji.

Glede plošče … Sun Ra: Monorails and Sattelites. Zadnji CD, ki sem ga kupila, je prav ta in je super. Kateri me je nazadnje popolnoma prevzel … Geri Allen: Homegrown.  Oba sta solo klavir … to, kar me pač zanima te dni.

Hvala, tako Kaji za pogovor kot tudi bralcu, ki si se prebil do konca.

Anže Zorman

 

Povezani članki: