Igor Lumpert Trio – Innertextures Live

Igor Lumpert Trio – Innertextures Live

2012, Clean Feed

Njujorški gasterbajter, saksofonist in skladatelj Igor Lumpert je po circa ducatu let projekta Innertextures le dočakal izdajo albuma, ki bolj kot arhivski funkciji služi kot komplement njegovi tekoči (in hudo živahni) ustvarjalni poti. Svoj prvi plošček Innertextures je dočakal s tremi leti zamika od snemanja, na drugega se je čakalo še nekoliko daljših šest let in po logiki stvari bi moral biti naslednji tempiran nekje v naslednjem desetletju. Pa bi bilo škoda, in je vsled tega v tekočem mesecu v izhajanju njegov tretji lastni plošček, Innertextures Live naslovljen in v sklopu Ljubljana Jazz Series izdan pri renomirani založbi Clean Feed, koder se utemeljeno pričakuje dobro utemeljeno izdajo. Pač tako, da se dostojno plasira v svet svežo serijo posnetih nastopov na ljubljanskem jazz festivalu.

Zasedba, s katero je Lumpert posnel pričevano godbo, je nemara že sama na sebi pol utemeljitve. Nasheet Waits je, ob vsej mnogoterosti vrhunskih bobnarjev, ki se od časa do časa oglasijo v naših krajih, predvajalnikih ali trdih diskih, še posebej prezenten muzikant, ki je na lanskem ljubljanskem jazz festu s tremi ali štirimi nastopi vsekakor figuriral kot en bolj markantnih gostov. Njegovo gosto bobnanje, ki se divergentno veriži iz ene ritmične zanke v drugo in se mestoma razplasti v večdimenzionalno pršenje in bobnenje, dosledno izstopa v bilokateri zasedbi, ki ob taki figuri terja somerno močne sodruge.

Pa se spomnim, da je njegov prvi obisk v letu 2010, ko so igrali z Igorjem Lumpertom in basistom Christopherjem Tordinijem, torej zasedbo te nove plošče, zaznamovala prav asimetrija, saj je bil  odsoten predvideni četrti član, in je ritem sekcija prehitevala Lumperta, ki z izrazito liričnim, melodično močnim pristopom in barvno širino vseeno ni odgovarjal vsem izzivom, ki so prihajali od ostalih dveh glasbenikov, predvsem seveda Waitsa, ki je nenazadnje pred tem nastopal v duetu s tako divjim pihačem, kot je Peter Brotzmann. Kompozicije Lumperta so se vendarle pogosteje podajale v melanholične teme ali zadimljena fraziranja, sama na sebi žmohtno fina, le nekam premalo drzna. Pa ne rečem, da so pota muzikantov na odru povsem divergirala, in vtis nerealiziranega potenciala prav te kompozicije zasedbe je pravzaprav nakazoval njeno smotrnost.

Koliko se je od tedaj, se pravi od točke mojega spomina, pa tudi od tega, kar Lumpertove zgodovine nudi youtube, situacija spremenila. Vsekakor mnogo. Innertextures Live se sliši kot glasba tria, in ne kvarteta z manjkom ali kot nekam neprepričljivi spletni posnetki drugih variacij Innertextures projekta. Glasba na ploščku je s svobodnjaštvom močno prečen postbop, ki se ozira tako naprej kot nazaj in skozi katero govore zelo specifične kvalitete in avtorski pečati treh godbenikov. Nasheet Waits se, kot kaže, že lahko vzgojeno pritaji v mehko ritmiko komada This is for Billy Holiday in pusti prostor ostalima, a je toliko bolj efektiven, ko se ga spusti z verige in v predhodnem štiklu Perug sproducira toliko energije in tako kuriozen tobogan, da je druga polovica od sedem komadov dolge plošče kratko malo njegova, pa najsi bo medigra vseh treh še tako suverena.

Nasprotno pa Lumpertu pripadata prvi dve kompoziciji (Still dreaming in America I really like your shoes) s po circa sedmimi minutami, kjer zgoraj omenjeno in zelo prepoznavno melodičnost fenomenalno spelje od začetka do konca, z jasno začrtano vizijo, in poleg Peruga sta to ključna dela plošče. Ravno artikuliranost njegovih fraz, njihova teksturalna širina (in tehnika, ki občasno zelo jasno spomni na Neda Rothenberga) in z njim usklajen ter niansiran groove Christopherja Tordinija toliko jasneje kažeta kompozicijsko prefinjenost, efektivnost dialogov ter strateškost divergenc in konvergenc, ki si slede skozi komade. Ki so venomer in povsod delo tria, in zgornje razčlenjevanje je res karseda prisiljeno, saj namesto asimetrije izpred dveh let tokratna glasba nudi krasen primer demokratične, debatirajoče muzike, koder se lahko poslušalcev fokus kadarkoli seli med zvočnimi premenami brez izostanka intrigantnosti.

Vsaj seveda na omenjenih ključnih komadih (sploh fantastični Perugi, ki je sicer že stara Lumpertova kompozicija), ki so brez vsakršnega dvoma dobra utemeljitev utemeljenega pričakovanja interesantne plošče. Nekoliko manj sezuvajoči so ostali komadi, ki s prvimi resda delijo vse kvalitete in so kadarkoli vredni prisluha, a jim, kot bi rekel pristojni minister, manjka dodane vrednosti sodobnosti. Nemara tu govori osebni okus, ki mu bopovsko prebiranje strun ali baladni dim ni tisti osrednji glasbeni trip, in tudi tekoče slušanje Sea Whispers je presunljivo nežna glasbena izkušnja, ki jo skozi zaobljeno gričevje basovskih strun pelje Tordini, in po spominu je poživljajoča izkušnja tudi izmikajoče se fraziranje zaključnega štikla In my eyes.

In bi, ob izteku teksta in v kratkem še plošče, dodal, da o določeni meri nerealiziranih potencialov še vedno lahko govorimo, a s to razliko, da sedaj kot izhodišče že stoji vrhunska, premišljena in zrela realizacija, in da je upati na to, da se bo zamik pri izdajah še dodatno zoožil in da nemara kmalu izvemo, kaj se z Innertextures in Igorjem Lumpertom dogaja čez lužo.

Anže Zorman

 

Povezani članki: