Cloudkicker – Let Yourself Be Huge

Cloudkicker - Let Yourself Be Huge

2011, samozaložba

Če katerikoli ljubitelj ali celo ustvarjalec glasbe dandanes ne pozna Bandcampa, je najverjetneje zadnjih nekaj let preživel pod istim kamnom kot Nickelback svojo celotno glasbeno kariero. Bandcamp kot spletna glasbena trgovina je zaživel leta 2008 in se kaj hitro razvil v obsežno platformo, ki uspešno skrbi tudi za promocijo in prepoznavnost večinoma neodvisnih glasbenikov. Na ta način spretno, celovito in presenetljivo lahkotno nase prevzema tisti del glasbenega posla, kateremu marsikatera dinozavrska založba ne zmore in ne zna več slediti. Na tem mestu potočimo ironično solzico ali dve za dinozavrske založbe.

Cloudkicker ali Ben Sharp, kot mu je ime nadela mati, je ena izmed prvih Bandcampovih zgodb o uspehu. Pustimo metafizična opletanja okrog označevalca “uspešen” tokrat ob strani. Cloudkicker, ki se nahaja v ameriški zvezni državi Ohio oziroma glavnem mestu Columbus, je v zadnjih nekaj letih navrgel precejšnje število raznovrstnega materiala. Posebnosti vseh njegovih izdaj so sledeče: 1. vse so izšle izključno na njegovi Bandcamp strani, 2. vse so na razpolago za zastonjski dolpoteg, 3. vse je zaigral, posnel in pripravil za izdajo sam. In vse skupaj se mu ne zdi prav nič posebnega. Zato je v tem primeru uspeh že to, da tip brez podpore založbe ali pretirano degenerirane promocije preko socialnih omrežij počne točno tisto, kar mu pade na pamet. In ob tem se ima precej fino. Priznava, da že od leta 2004 ni plačal za glasbo, zato pravi, da bi se mu zdelo hinavsko, če bi drugim zaračunaval za svojo. Po njegovih izkušnjah 10 do 20 % ljudi, ki si prenesejo njegove albume, za prenos tudi samoiniciativno plača. Z albumom Beacons iz leta 2010 je tako pokril vse svoje produkcijske stroške, nabavil novo opremo, financiral izdelavo majic ter nabral dovolj sredstev za vsaj še en album, ki se je novembra lani materializiral v Let Yourself Be Huge. Na Beacons je vzdušje kreirala predvsem enotna tematika letal, ki strmoglavljajo, kar se je manifestiralo predvsem v samih naslovih skladb (We’re goin’ in. We’re going down., We were all scared. …). Zvočna slika tega instrumentalnega albuma je bila na koncu nekako taka, kot če bi se Meshuggah najstniško zaljubili v Porcupine Tree, sparili med sabo in povrgli otroka, okuženega s post-rockom ter si dovolili potopiti v čustva, ki neizogibno spremljajo tovrsten dogodek. Beacons je tako navrgel teksturiran progresivno-metalski ambient, ki bi se recimo lahko vrtel na krstu tega otročička.

Let Yourself Be Huge je, kot že omenjeno, trenutno aktualni Cloudkickerjev album, djentovsko zaznamovanega ruženja pa je na njem znatno manj, bolj točno povedano ga pravzaprav ni več. Gre za precej bolj umirjene instrumentalne viže, ki črpajo iz folka, post-rocka in njegovih ambientalnih odvodov ter celo nekaj psihedelije sedemdesetih, ki se zdi neuničljiv vir navdiha, hkrati pa tudi priročen nadomestek za njegovo pomanjkanje in nespametno reproduciranje. Težko je reči, da je Cloudkicker kateregakoli od naštetih žanrov odkril na novo, jih pa spretno in neprisiljeno uporablja sebi v prid. Album Let Yourself Be Huge je ovit v nekakšen dinamičen misticizem, ki pa ne stoji v nekem neizoblikovanem prostoru namenjen samemu sebi, ampak se zdi povsem iskreno in pristno izrazno sredstvo točno določenega časa in prostora. Sicer daleč od kakšne revolucije in blizu marsičemu, kar smo že nekje nekoč slišali, pa vendarle dovolj koherentno in samozavestno, da je vredno prisluha in hkrati razmisleka o sami formi in načinu distribucije. Tovrstne instrumentalne pripovedke so neizogibno tudi stvar poslušalca, njegovega trenutnega razpoloženja in sposobnosti interpretacije ter domišljije. Ni rečeno, da se bo vsakomur uspelo ujeti v Cloudkickerjev tok misli in občutij, ki so, roko na srce, res zapakirana v nekaj klišejev. Tudi  zadržano odobravanje je zato povsem veljaven rezultat poslušanja. Še vedno pa povsem primerno za spremljavo ob pospravljanju omare ali pa denimo čakanje naslednjega letnega časa.

Nina Hlebec

Povezani članki: