Adam Lane’s Full Throttle Orchestra – Ashcan Rantings

Adam Lane's Full Throttle Orchestra - Ashcan Rantings

2010, Clean Feed

Po domače bi se bendu dejalo Gas do konca Orkester. Plošča je še bolj slikovito lahko prevedena v Tirade globinske bombe. Jap, tole res ni izdaja iz nedrij ECM, kamor odličnega basista in skladatelja Adama Lanea kdaj pozneje res še zanese, saj mu veščin ne umanjka. A precej pozneje, in dokler sklada ter vodi tako vročekrvno godbo, bi se hladni reverbi v producentskem orodjariju Manfreda Eicherja nemara še vžgali. Ashcan ranting ni vikinška melanholija, in tudi ni – če smo že pri tem – kaj preveč cerebralna zadeva, tole je divja reč, zbezljana pleh godba, ki se komponirano plete, pa improvizirano zapleta ter razpleta skozi arabeskno zavite in čustvene melodične motive ter včasih v bop, pogosteje pa fraj jazzerske od-pihane in prepihane sole; vije se skozi nagroovan bas, prepletajoča se vihranja kopice trobil – treh saksofonistov (Avram Fefer, David Bindman, Matt Bauder), dveh trobentačev (Taylor Ho Bynum, Nate Wooley) in še dveh pozavnistov (Reut Regev, Tim Vaughn) – ter včasih žalobne in spet drugič ekstatične energije bigbandovskih  segmentov.

Skratka, masivna zadeva, velikopotezno orkestrirana in na dobrih dveh ploščkih izdana circa dve leti nazaj. Reaktualizirana z najavo prav tega benda na prihajajočem ljubljanskem jazzovanju se je vendarle znašla tudi pri nas doma, kjer se minule dni prav nič deževno razpršeno razdaja. Kontrabas, katerega poln in zaokrožen zvok je na tej plošči še dodatno poudarjen, je motor te plošče, čvrst, občasno z lokom odigran ter enkrat z distorzijo obdan: je podstat, zaletišče, od koder vzletajo sonične erupcije plehnate sekcije. Ta se enakovredno napaja pri bigbendovskih formatih kot svobodnjaških manirah, a so slednje neprimerno bolj prezentne in takole mimogrede se spomnim na trditev, da muzika Adama Lanea nikakor ni za tiste, ki si želijo jazza v barvi svojih tapet.

Pa naj ne bo pomote, da se celih 90 minut plete ful gas rokenrol in krik saksofonov. Plošča ima po svoje zelo valovit, gladek scenosled. Otvorjena je s steroidno pogrebno koračnico Imaginary portraits, ta se razplete v distinktivno zornovsko motiviko komada Marshall, nadaljuje v svobodneje razpuščen Nine Man Moris, izpelje v himničen blues Desperate Incantations in … no, tako dalje. Vsaka posamezna kompozicija ima svoj karakter, svoj hakeljc, na katerem obvisiš, ki te potem odplakne in s katarzično razrešitvijo navadno tudi vrne domov.

Mreža aluzij, ki jih tu in tam puščajo komadi ali posamezni muzikantje, lahkotnost in energija komadov, privlačne melodije, tudi nenazadnje neprisiljeno, igrivo, kot da spontano prepletanje udeležencev medigre; poslušalcu se ta muzika kmalu zazdi domačna, njen govor že poznan. Pa je stvar v tem, da je pravzaprav prav redek primerek. Malokateri orkester zadnjega časa tako spretno skrbi za ravnotežje dostopnosti, všečnosti, in vseeno ne popušča ali mlačno postopa v senci forme starih avantgard (no, tile so sicer že taki). Muzika na plošči še kako skrbi za intrigantnost godenih momentov in tudi udomačena nenehno sopostavlja ta ali drug ritmični drnec, spet nov melodični zavihek, iznenada ekspresivni monolog, izgubljeni postanek in cinematični ovinek.

Naj na hitro zaokrožim in mimogrede parafraziram bedasto, a popularno spletno šalo: V živo ga bodo tile muzikantje (in muzikantka) igrali pun šus, na uro zih 140.

Anže Zorman

Povezani članki: