53. Jazz festival Ljubljana: Joe McPhee & Ingebrigt Håker / Adam Lane’s Full Throttle Orchestra

Joe McPhee & Ingebrigt Håker

Ljubljana / Klub CD
28. 6. 2012
Vstopnina: 14 € / 11 €* / vstop prost za kupce kompletov vstopnic 

 

Iz neznanega razloga je bilo nekaj let čutiti pomanjkanje inovativnih trobentačev v jazzu ali t.i. improvizirani glasbi. A letošnji program Jazz festivala Ljubljana je, kot pojasnjuje njegov sokulator Pedro Costa, oblikovan z mislijo in željo predstaviti nekatere od najboljših mladih talentov tega trobila, v sodelovanju z Veleposlaništvom ZDA, ki velja za letošnjega bolj ali manj edinega pravega sponzorja (saj tistih iz gospodarstva dobesedno ni). V središču je torej trobenta, ki jo bomo lahko poslušali v raznolikih kontekstih, od solističnih projektov pa vse do big bandov. In točno tako je tudi bilo že na prvem večeru.

Najprej sta se nam s svojim koncertom predstavila Joe McPhee (ZDA; alt in sopran saksofon, žepna trobenta) in Ingebrigt Håker Flaten (Norveška; bas). Skupaj sta posnela že dve plošči, ki veljata za izredno organski in strastni, tokrat pa sta predstavila program, ki je v Evropi prav včeraj doživel svojo premiero. A minimalistično zasnovana zasedba nikakor ni zvenela suhoparno. Iz instrumentov, ki sama zase ponujata šibko harmonsko sozvočje, sta izvabljala široko paleto najrazličnejših zvokov. To sta dosegala z različnimi tehnikami igranja; Ingebrigt je drsel po strunah, jih božal s svojim dotikom, grobo udarjal in potezal čez njih z lokom. In to celo večji del koncerta, kar lahko slišimo in vidimo zelo redko. Medtem pa je Joe uporabljal instrument skupaj s svojim telesom; igranju je dodal zvok lastnega glasu, namesto dušilca uporabil dlan, s prsti pa ni (le) udarjal po zaklopkah, temveč je po njih drsel in jih božal. Ves čas sta se prepletala, zaradi česar nikakor ne moremo reči, da bas predstavlja le podporo Joevi virtuoznosti, temveč sta oba povsem enakovredna, kar so dokazali tudi mnogi Ingebrigtovi solistični vložki. Njun zvok, ki ga izvabljata iz instrumentov, še prej pa iz sebe, je poln improvizacij. Zato na trenutke prevladuje minimalistično obarvano toženje, ki se kasneje prelevi v bogat vrhunec. Joe in Ingebrigt sta vsekakor virtuoza, združena v duetu, ki znata ustvariti zadovoljivo polnost glasbe, hkrati pa v ospredje silijo kontrasti. V izbiri registrov, dinamiki, tremoliranju in čistemu igranju, nežnosti in bolj grobimi načini igranja, a tudi v samem pristopu do instrumenta. Zdelo se je, da Joe igra brez najmanjšega napora, s takšno lahkotnostjo kot bi bil saksofon (na katerega je igral večji del koncerta) njegov najboljši prijatelj, medtem ko se je Ingebrigt dobesedno boril in spopadal z basom, čeravno je bil popolnoma zlit z njim. Mu predan. Morebiti je prav zato pogled ves čas uhajal od Joa k Ingebrigtu in tudi ostal priklenjen nanj. Njun koncert je vsem prisotnim omogočil poslušanje skladb dveh izjemnih virtuozov improvizirane glasbe in hkrati opazovati ter spoznavati pestre tehnične možnosti igranja. Poslušalstvo, ki je tokrat napolnilo Klub CD, je bilo po njunem enournem improviziranju navdušeno, zadovoljna pa sta se zdela tudi sama, čeprav sta bila tekom celega koncerta zelo rezervirana in zadržana. Komunikacije s publiko dobesedno ni bilo, isto pa bi lahko trdili tudi za njiju sama.

Kar pa je več, celo preveč, kot nadoknadila druga zasedba, ki je prevzela dogajanje večera in predstavila avtorska dela v kombinaciji s poustvarjanjem. Gre za ameriško-portugalsko navezo pod imenom Adam Lane’s Full Throttle Orchestra, ki jo sestavljajo vodja Adam Lane (kontrabas), Nate Wooley (trobenta), Susana Santos Silva (trobenta), David Bindman (tenor in sopran saksofon), Avram Fefer (alt saksofon), Matt Bauder (bariton saksofon), Reut Regev (pozavna) in Igal Foni (bobni). Njihov koncert so snemali, saj bo naslednje leto izšel v obliki plošče pri založbi Clean Feed. Morda je bilo prav iz tega razloga čutiti nekaj slabe volje s strani Adama, ki je imel tekom celega koncerta tehnične težave s kontrabasom. Manjše zasedbe lahko redko vidimo na odru z notami in skupaj z Davidom, ki je ves čas dajal znake mlajšim članom skupine, ter temi istimi mladimi (trobenti in pozavna), ki so ga ves čas budno opazovali in čakali na njegov znak, kar je na njihove obraze narisalo neizkušenost, nesamostojnost, prestrašenost in potrebo po mentorju, so delovali nekako preveč “šolsko” in amatersko. A zvok je bil čaroben! Če so se mi sprva (ti mladi) zdeli nekoliko neprofesionalni, so vse moje dileme in stereotipe razbili takoj, ko so dobili priložnost za solo. Tudi Reut, ki se kot ženska dobro znajde na pozavni, čeprav je le-ta izrazito moški inštrument (bolj moški je bržkone samo še rog). Prav v užitek je bilo pogledati starejši del skupine, še posebno skupino saksofonistov in znotraj njih Matta, ki so se glasbi popolnoma predali in skupaj z ostalimi ustvarjali bogata melodična sozvočja. Ob upoštevanju dinamične raznolikosti so bobni in bas zgradili temelj, katerim je sledila osnova, ki so jo sestavljala pihala in trobila, solistični vložki pa so predstavljali nadgradnjo. Rezultat tega je celota, ki kaže na popolno skladje in ujemanje. Tudi pri ponujenih možnostih, da vsak pokaže svoje veščine v obliki solističnih vložkov, kar se je tudi zgodilo. Še celo bobnar je svojo virtuoznost pokazal z ustvarjanjem najrazličnejših zvočnih efektov, kar je zasedbi dalo pridih modernosti, čeprav bi jo prej označili kot retro. Njihova zvezda bo ob pravilnem nadgrajevanju in razvijanju še dolgo sijala, kar je prepoznalo tudi poslušalstvo, ki je po koncu zahtevalo še več glasbe.

Prvi večer je bil tako v znamenju dveh med seboj zelo kontrastnih si koncertov, prvi je bil precej okleščen, drugi pa je kazal na bigbandovsko pestrost, s čimer lahko potrdimo, da letošnji jazz festival skuša nadaljevati programsko zamisel, nastalo ob petdesetletnici festivala, in da predstavlja najnovejša snovanja v jazz in širše zastavljenih novih glasbenih praksah.

Tekst: Nina Novak
Foto: Matjaž Škrinjar

Povezani članki: