53. Jazz festival Ljubljana: 12 Points

Sanem Kalfa

Ljubljana / Klub CD
20. 6. 2012
Vstop prost

Jazz festival Ljubljana je kljub lanskoletnemu zelo slabemu obisku v sredo odprl svoja vrata, zaradi česar so organizatorji razmišljali celo o tem, da bi letos festivala ne bilo. A v veselje vsem ljubiteljem jazza, se to ni zgodilo. Gre namreč za tradicionalno prireditev, ki letos poteka že 53. in je v vseh letih doslej v Ljubljani gostila mnoga velika imena jazz glasbe.

Letošnji festival prinaša program, ki je precej odprt in všečen ter dostopen širšemu občinstvu, tudi tistim, ki jazza ne poslušajo. Osrednja tema je trobenta in v tem duhu se bodo v naslednjem tednu zvrstili koncerti Petra Evansa (ZDA), enega najbolj cenjenih trobentačev danes, zasedbe Ibrahim Maalouf Diagnostic (Francija) v čigar glasbi lahko zasledimo zametke rocka, popa, soula, elektronske in tradicionalne glasbe v povezavi z jazzom, Joa McPheea (ZDA) in drugih. Joe McPhee bo imel s svojim programom, ki ga bo predstavil v Ljubljani, evropsko premiero (doslej je nastopal le v New Yorku), Neneh Cherry pa celo svetovno. Celotni program letošnjega festivala sta na tiskovni konferenci na prelepi terasi Cankarjevega doma neposredno pred uvodnim koncertom, poimenovanem 12 Points Plus napoveduje 53. Jazz festival Ljubljana, predstavila umetniška vodja festivala Bogdan Benigar in Pedro Costa. Opozorila sta tudi na dve izdaji založbe Clean Feed, Innertextures Live Igor Lumpert Tria in Angeles 8 Martina Küchena z lanskoletnega festivala.

12 Points je festival, ki promovira najbolj talentirane mlade jazz izvajalce in tiste, ki se na takšen ali drugačen način dotikajo (tudi) jazza. Vsako drugo leto poteka v domačem mestu, Dublinu, sicer pa se seli po evropskih mestih. S pomočjo evropskega programa kulture je projekt prerasel v vsakoletni izbor treh najboljših skupin festivala med dvanajstimi predstavljenimi, od katerih vsak prihaja iz druge države. Izbrane skupine naslednji dve leti potujejo in se predstavljajo po evropskih festivalih. Tako se letos na turneji mudi šest skupin, organizatorji Jazz festivala Ljubljana pa so tri skupine, ki so se nam predstavile na uvodnem večeru, izbrali glede na geografski princip in tako zagotovili nastope glasbenikov, ki prihajajo iz različnih držav.

Kot prva se nam je predstavila finska skupina Elifantree, ki je bila izbrana v lanskem letu in ki jo sestavljajo Anni Elif Egecioglu (glas, sintetizator, zvončki), Pauli Lyytinen (tenorski saksofon, učinki) in Tatu Rönkkö (bobni, tolkala). Predstavili so nam pesmi s prvega albuma Love & Trees, kateremu osnovo predstavlja pop, ki se ves čas spogleduje z rockom. Ta nekoliko grob temelj, ki je celo Tatuju na bobnih omogočal igranje brez zavor, predstavlja osnovo odličnemu Pauliju na saksofonu, ki je imel zelo dobre rife, na katerih je pesmi dalje gradila Anni, obenem pa je v dobrih improvizacijskih solističnih vložkih s pridom izkoriščal različne tehnike igranja in vse registre, ki jih tenorski saksofon ponuja. Po svoji zasnovi sta od ostalega repertoarja nekoliko odstopali le dve pesmi. In sicer po svoji melodičnosti. Anni je sedla za klavir in ob minimalistični osnovi skope harmonizacije s svojim vokalom, katerima sta se nekoliko kasneje pridružila še ostala dva člana, ustvarila poln in bogat zvok. Anni s svojimi vokalnimi tehnikami ves čas meji na pop in klasično, na trenutke celo operno petje, zaradi česar se zdi, da skuša v svojih vokalnih zmožnostih doseči presežke, kar deluje nekoliko umetno in prisiljeno. Tudi sicer se je njihov nastop zdel nekoliko preveč dramski. Bilo jih je zanimivo slišati, me pa z izjemo Paulija na saksofonu niso uspeli navdušiti, saj mi je manjkalo malo več mehkobe in miline. Imajo pa potencial, ki se iz mladostniškega uporništva lahko razvije v pravo vizijo in jim prinese izkušnje, ki jih bodo usmerile na pravo pot. Zaenkrat se zdijo (še) precej neizkušeni, tudi preveč rezervirani in zadržani, k čemur pa so morda pripomogle tudi začetne tehnične težave z mikrofonom in zamuda s prihodom na oder, kar je njihov nastop osvetlilo v precej amaterski luči.

Kot druga se je predstavila še ena lanskoletna izbranka, prva Slovenka, ki je bila predlagana prav s strani Jazz festivala Ljubljana, Kaja Draksler’s Acropolis Quintet, ki ga sestavljajo Kaja Draksler (Slovenija, klavir), Sanem Kalfa (Turčija, glas), George Dumitriu (Romunija, kitara), Mattia Magatelli (Italija, bas) in Kristijan Kranjčan (Slovenija, bobni). Predstavili so program, ki ga igrajo že dlje časa, a so ga posneli šele pred kratkim. Gre za avtorske skladbe Kaje, Mattie in Georgea, katerih osnova je jazz. In improvizacija, ki kljub vsemu ostaja zelo melodična. Tudi celovitost je ohranjena, kljub raznolikosti in bogatosti zvrsti, katerih vpliv je čutiti v skladbah; klavir temelji na klasični orkestraciji, kitara se naslanja na jazz, na trenutke celo na bossa novo, v vokalu je čutiti vplive tradicionalne turške glasbe, zaradi česar skladbe dobijo orientalski pridih, tuja pa jim ni niti uporaba zvočnih efektov. Posebno pozornost je treba nameniti prav vokalu, ki je bil v vlogi inštrumenta. In prav glas je lahko najlepši in najboljši inštrument, kar jih obstaja. Sanem na zanimiv način uporablja in, še več, raziskuje različne vokalne tehnike, zaradi česar zveni zelo originalno, čeravno nas na trenutke spomni na skladbo The Graceland Elvisa Stanića iz leta 2001, ki jo je vokalno obogatil Olja Dešić. Težko bi izpostavili katerega od glasbenikov, saj so tekom celotnega nastopa vsi prišli do izraza in so bili ves čas povsem enakopravni člani zasedbe. V glasbo so dali veliko več sebe in veliko več “duše” kot njihovi predhodniki. Vredno pozornosti in poslušanja.

Kot zadnji so se predstavili letošnji izbranci, Angleži, ki so si nadeli ime World Service Project. Skupino sestavljajo Dave Morecroft (klavir), Tim Ower (saksofon), Raph Clarkson (pozavna), Conor Chapman (bas) in Neil Blandford (bobni). Pred njihovim nastopom se je publika, ki ni uspela do konca napolniti Kluba CD, občutno zmanjšala. Lahko bi rekli, da gre za garažno grunge zasedbo, ki (pre)večkrat uporablja raznorazne zvočne efekte, s katerimi skuša doseči surov, grob zvok. A to bi jim uspelo tudi brez njih. Njihove pesmi so grajene fragmentarno, komunikacija inštrumentov pa temelji na izmenjavi vprašanj in odgovorov. Lahko bi se imenovali tudi “rock godba”, ki se spogleduje z drugimi zvrstmi glasbe. V njihovem nekaj manj kot uro trajajočem koncertu bi resnično težko našla moment, ki me je navdušil. Predvsem zaradi tega, ker je bilo njihovo muziciranje polno presežkov, zaradi katerih ni bilo trenutka, ko bi drug drugemu dopustili, da bi prišel do izraza posameznik. Zdi se, da s svojo glasbo želijo doseči čim bolj poln zvok, kar pa daje rezultat prenasičenosti. Še vedno pogosto velja pravilo, da je manj več, česar sami ne upoštevajo. Še dodatno me je od njih odvrnil Dave s svojim že kar pretiranim opominjanjem poslušalcev, da so na voljo tudi njihovi albumi. Fantje očitno resnično verjamejo v svoje delo, vprašanje pa je, če z razlogom.

Tako smo se s tremi geografsko in zvočno zelo raznolikimi koncerti ogreli za prihajajoči Jazz festival Ljubljana, na katerem se bosta, med drugim, v naslednjem tednu predstavili tudi Dee Dee Bridgewater (ZDA) in Neneh Cherry & The Thing (Švedska, Norveška).

Tekst: Nina Novak
Foto: Jurij Bizjak

Povezani članki: