Štetje v jeseni – Brecljevanje v Cankarjevem domu

Brecljevanje

Ljubljana / Cankarjev dom
16.-23. 4. 2012

Prav neverjetna je tale umetniška rasa – medtem ko imamo občutek, da jih po njihovih koncertih, nastopih, razstavah, performansih in kar je še drugega na njihovem sporedu, pospravijo v kovček, v katerih hibernirajo do naslednjega nastopa, nas potem šokirajo z informacijo, da tudi oni kaj dobrega radi pojedo in tu pa tam kaj nečednega izločijo. To, da se radi družijo z alokoholiščinami, je pa že itak znano in splošno sprejeto. Nič čudnega, da potem to tako zmede novinarko Žurnala, da zapiše, da bi Brecelj rad štel denarce, v resnici pa taisti stric napove, da bi rad na mesec v žep zbasal od jurja do jurja in pol evrov in tako prišparal kaj malega za stare dni, mesece in morda tudi leta. Le čemu potrebuje Markov Brecelj sploh denarce, čemu se je podal v petletno akcijo “Štetje v jeseni”, brije se ne, striže tudi bolj redko, umetniki pa so itak najbolj ustvarjalni, ko so lačni in bosi in goli, žejni pa itak niso nikoli.

Nasploh je teden Brecljevanja minil v vzdušju poudarjanja materialne plati njegovega bitja in žitja. Že to, da je v Malo galerijo Cankarjevega doma navozil vso robo, ki mu doma očitno jemlje dragoceni prostor in nam pod nos nastavil svoja stara pisma, fotografije, kitare in podobne reči, kaže na to, da je hotel izpostavii tudi tisto svojo manj ustvarjalno plat osebnosti. In ne samo, da je Malo galerijo spremenil v svojo dnevno sobo, raztegnil jo je še v garažo, saj je vanjo parkiral tri že na pogled jako sumljivokvalitetne fičote, ki bi le stežka preživeli obisk tehnikopregledovalca, so pa imeli zato čisto veljavne vinjete za tiste kamikaze, ki si upajo voziti s takšnimi vozili po avtocestah. Skratka, Malo galerijo Cankarjevega doma je Brecelj za en teden spremenil v svojo razstavo-dnevno sobo-garažo in nam na ogled dal tudi samega sebe in lastno dušo. Duša in jaz. Se je Marko morda začasno odpovedal duši in jo prodaja za jurja in pol na mesec? Marko je le tak kaveljc in korenina, da težko verjamem, da bi se svoje duše odpovedal za takšen drobiž. Morda se odpoveduje kakšnemu delčku le te, tako kot se za ljubi kruhek skorajda vsi na dnevni bazi odpovedujemo delčku svoje. Sicer pa, kdo bi zares hotel njegovo dušo? Hudič? Še zanj je verjetno malce prekosmata, sploh če pomislimo na to, kaj nam je ušpičil v četrtek zvečer, ko se je naselil v Linhartovo dvorano.

Namreč, kar sredi kulturnega hrama Slovencev je vsem obiskovalcem v slast postavil čisto pravi kljukasti križ, narejen iz albert piškotkov in čokoladne mase. Kaj je hotel povedati s tem? Da naj nam tekne prebujajoči se nacizem? Res smatra, da so nas naši presvetli voditelji, po tem, kar je slovenski narod preživel pod okupatorskim škornjem v naši polpretekli zogodovini, sposobni in voljni bankrotirati do takšne mere, da bi nas lahko prodali tujcem za majhne denarje in visoke podkupnine? Da so naši velmožje na poti, ko hočejo skregati vsakogar proti vsem, da bi le lahko s palico in korenčkom nemoteno vladali našemu življu? Da je krčenje denarja kulturi in izobraževanju namerno, da bi bili Slovenci še bolj zaplankani, zabiti in v strahu pred vsem, česar ne moremo dojeti? Kakšna predrznost. Še dobro, da je njegova nakana splavitve velikega falusa nad Šubičevo, nad sam cvetober naše intelektualno-politične srenje, ostala neuresničena. Samo zamislite si, kakšna sramota bi nastala s takšnim očitnim žaljenjem naših najpomembnejših mož in kakšne ženske med njimi. Le kaj bi rekli o takšnem dejanju v EU?

Roko na srce, četrtkov večer domačih pesmi in napevov je bil že tako ali tako nabit s provociranjem nič hudega slutečega občestva. Večer je otvoril pomurski kantavtor Dani Kavaš, ki je namesto o lepotah življenja in o veselju nad življenjem ter dejstvom, da je po ponesrečenem skoku v bazen ostal skorajda v celoti hrom, pel o nesreči in trpljenju, ki ga je nepremišljen skok prinesel s sabo. Mar hoče povedati, da v naši domovini ni lepo poskrbljeno za tiste, ki životarijo na robu, ki so v dobršni meri izključeni iz družbe in kaže, da bodo z vsakim dnem še bolj? Le od kod mu takšne ideje … Da ne govorim o naslednjih nastopajočih, o bendu Tudósok, ki je s svojim saksofonpihajočim kričavim prvoborcem bajal o družbi, v kateri da živimoin o modernem človeku, s katerim da prebivamo. Je res rahlokakofonično-rokenrol-funky nažiganje podoba družbe, v kateri živimo? Je zvok benda res odslikava zmešnjave in vse večje apatije, ki smo ji priča iz dneva v dan, se res sredi konfuzne muzike lahko sprašujemo o konfuznih okoliščinah vsepovsod okrog nas? Le od kod jim takšne ideje … Zadnjenastopajočega Francija Blaškovića in njegovih GUW pa najraje ne bi niti omenjal, še posebej ne njegove klene, neposredne, z obilico kletvic posejane govorice, ki naj bi izražala spoznanja modrega starca, a je bolj primerna za spolno vzgojo v srednji avtomehanični šoli, pa še to bi morali izpustiti kak del ali dva. Nam morda hoče predstaviti spoznanje o splošni plehkosti in primitivnosti družbenega diskurza in nam ga s pretiravanjem servirati kot drugo stran splošne omike in kuture TV reklam in preprosto veselje nad življenjem, ki se skriva v navlaki za obcestnimi reklamnimi panoji? Le od kod mu takšne ideje … Pa tudi zvok je bil tisti večer kar malce pretiran, jakost je bodla v ušesa; še dobro, da je Cankarjev dom odet v marmornati oklep, drugače bi že sredi večera, ki se je malce zavlekel, razpadel na dva ali pa tudi na več neenakih delov.

Še najbolj kulturno je bilo vse skupaj v nedeljo zvečer, kot se tudi spodobi za umirjeni konec tedna. Tokrat nam je sam in samo Markov Brecelj v akustični maniri za petnajst evrov vstopnine odigral točno in natančno petnajst zimzelenih skladb, ki jih je posvetil Bojanu Adamiču, mojstru, ki je Breclja odkril. Četudi morda Brecljeve glasovne in inštrumentalne veščine niso biser koncertnih odrov, je vsekakor lepo živeti s spoznanjem, da Brecelj sploh spoštuje koga na tem svetu, ko že večino časa ustvarja vtis znerviranega rokoborca, ki komajda čaka na pošten ravs, mimogrede pa v mehkoterorističnih akcijah žali naše pomebneže, od Rupla pa do Jankovića, kot je bilo moč videti na projekcijah filmov, ki so vsak dan potekale ravno tako v hramu kulture. Mehkoteroristični akciji se nismo mogli izogniti niti obiskovalci koncerta, saj je Marko ves večer vztrajno pretakal vodo iz enega kozarca v drugega in nam na ta način poskušal razburiti prostate in ostale notranjepretočne dele telesa. A mu tega ne gre zameriti, saj mu nakana ni uspela, poleg tega pa je tudi poleg plačljivega programa navrgel tudi dobršen del brezplačnih komadov, zaigranih na elektrificirano brenkalo, na začetku pa je odpel še en čisto nov komad Na trdnih tleh, ki morda izide na Brecljevem naslednjem albumu ali kaki podobni tvari, ki bi po mojih predvidevanjih lahko luč sveta ugledala okrog leta 2034, desetletje gor ali dol.

In sploh je Brecelj teden temeljito izkoristil, da je nadlegoval kar se da velik del prebivalstva našega mesta heroj. Kot sem že omenil, je vsak dan vrtel filmsko dokumentacijo mehkoterorističnih akcij, pa tudi z nekaj gosti se je uspel podružiti tekom Brecljevanja, recimo z Matejo Koležnik, fužinskim ustvarjalnežem Diegom Menendesom in pa Janijem Kovačičem, iz katerega je na vsak način poskušal izvleči kako nečedno priliko o tem, kako in kdaj se je Jani pričel družiti z najbolj nasmejanim prebivalcem najlepšega mesta na svetu, a mu je Jani kar spretno vračal žogice. Seveda pa si skorajda vse dogodke, vključno s koncertoma pogledate tudi na internetnem skladišču http://www.brecljevanje.org/, da si sami ustvarite mnenje o tem, ali si Markov Brecelj res zasluži tistih petnajst minut slave ali pa je bolje prelistati Slovenske novice in si prebrati res kaj tehtnega in vsebinskega.

Tekst: Uroš Škrjanc in Majča Korošaj
Foto: Uroš Škrjanc 

 

Povezani članki: