Past za Luno – Monolake in The Field v Kinu Šiška

Monolake

Ljubljana / Kino Šiška
4. 5. 2012

Dejstva, da se je na naše nebo najavil obisk še posebej velikega primerka Lune, sem se na žalost zavedel šele post festum, a že brez polnega zavedanja okoliščin mi je nekaj govorilo, da bo petkov večer zares omembe vreden in jako zanimiv. Namreč, vsakokrat, ko mi kdo v PR material vstavi besedno zvezo “audiovizualna avantura po novih teritorijih”, se mi zašpičijo ušesa in na široko odprejo nosnice. Torej, nekaj volčjega je bilo že tako v meni in če bi vedel še za posebej veliko luno na nebu, bi morda celo prestopil tudi tanko mejo dobrega okusa in ušpičil kako neumnost.

In zdaj naj vam kaj malega povem o dogajanju. V petek sta se v Šiško napovedala The Field, kot je službeno ime Švedu Axelu Willnerju, ter Monolake, kot se je, ravno tako v službene namene, prekrstil Avstrijec Robert Henke. In sta, seveda, tudi prišla. Malce po napovedani uri je The Field na oder zvlekel še bobnarja in basista in zabava se je lahko začela. Če sem čisto iskren, mi ni najbolj jasno, čemu sta služila dodatna strica, ker je bil zvok basa sumljivo podoben bolj sintetičnim podobnikom, pa tudi kakega navdušenja nad improvizacijo ni bilo opaziti. Malce bolje se je izkazal bobnar, a kakega presežka ni bilo slišati, razen morda tu pa tam kako jazzy-funky aritmiranje, ravno toliko, da ga tudi tisti, ki niso gledali na oder, niso mogli zamenjati s kakim bolj sintetičnim nadomestkom. Če je Axel imel soudeleženca bolj za image, je imel po drugi strani zelo lepo izdelan dramaturški lok. Vse skupaj se je začelo počasi, skulirano, potem pa je dogajanje pridobivalo na tempu, se tu in tam malce prekucnilo v bolj psihadelične vode in proti koncu prešlo v ekstatičen zaključek, kjer je bilo v zraku že toliko rok, kot bi bili na kakem kongresu srečne severno korejske mladine. Samo čakal sem na kak ajmo-ruke-gore poziv, a publika takšnih sugestij ni potrebovala in nasploh je bil prisotni publikom jako srečen in ekstatičen. Pa kako ne bi bil, čisto spodobna lounge-psihadelija je pravi material za mencanje z ene noge na drugo, in če odšteješ še nepotrebna besedila, primerno navito glasnost in še kako stroboskopsko lučko, potem ne potrebuješ ravno veliko, da bi bil srečen, kajne? Vsak zase v svojem svetu skupinsko srečen, bi si sploh želeli kaj več kot to? A ker sem že tako problematičen mulc, me ta obrtniško sijajno dodelana raspaljotka ekstaze ni ravno prepričala. Tako kot onadva dodatna strica na odru.

Pravi trip se je začel šele v drugem delu večera, ki je že nevarno lezel proti uri duhov in pravzaprav ni bil več čisto isti večer, če smo tečnobno natančni. Pravi trip se je začel šele, ko se je spustilo veliko platno in ko so na sam rob odra prinesli mizo za dva prenosnika in monitor. Hecno, ne, pred desetletji so Pink Floyd potrebovali na tone opreme milijonskih razsežnosti, dandanes pa cel žur dobimo že za ceno dveh macov in mega rjuhe na steni. Kakorkoli že, prava raspaljotka se je začela, ko sta na oder prikorakala Robert Henke in Tarik Barri. Kaj drugega bi lahko rekli, kot da gre v primeru inštalacije (za dva moža in dva računalnika) za pravo pašo za oči in ušesa? Kakorkoli že lahko poimenujemo dogajanje – bodisi nastop, koncert, inštalacija … – v primeru Monolake ne gre zgolj za to, gre za bitko za audiovizualni prostor, gre za umetnost, ki združuje sliko/animacijo z glasbo. Kot bi hoteli tudi očem omogočiti, da slišijo. Kot da bi na novo ustvarili prostor, ki ni prostor, kot ga ponavadi pojmujemo, ampak je prostor občutkov, zvoka in slike. Kombinacija abstraktnih animacij v povezavi z elektronskim zvokom deluje prav neverjetno monolitno, privlačno, kot črna luknja, ki te potegne vase. Dejansko gre za ustvarjanje novega izraza, ki je, vsaj v tem trenutku, kar malce težko združljiv z našim pojmovanjem umetnosti, sploh glede na to, da govorimo o popularni umetnosti, ne o neki hermetični umetnosti, dostopni ozkemu krogu poslušalstva. Morda je še bolj kot sama izvedba pomembno to, da se stvari dogajajo, da se ustvarja in raziskuje, morda se bo čez leta zdelo vse skupaj zelo arhaično in otročje, a v tem trenutku se mi zdi, kot da gre za bistveno več kot zgolj zabavo.

Sam zvok je bil za moj okus malce preveč podložen z ritem mašino in se je zato kar nekoliko oddaljil od abstrakcij, a se je, kot sem že omenil, zelo lepo zlil z animacijami, projiciranimi na ozadje. Tudi zvok je lepo sedel v prostor, in Šiška je, vsaj kar se mene tiče, do sedaj pokazala svoj najboljši obraz. Moč je bilo ujeti vse male poudarke sicer jeklenega zvoka, ki je kar malce sekal v ušesa, hkrati pa so basi lepo stresal tudi notranjščino telesa, seveda vse v mejah dobrega okusa. V takšnem okolju se ni bilo težko potopiti v malce temačnejši svet, kjer stvari niso postavljene tako, kot smo jih vajeni in kjer nam tla vedno znova uhajajo izpod nog. Razlika med precej sončnim in rahlo ležernim nastopom The Field ter raziskovanjem druge strani Lune je bila kar očitna in morda prevelika za del poslušalstva, ki ga je bilo v drugem delu na pogled manj kot v prvem. So pa tiste senčne strani hvaležno polje raziskovanja, ki poraja misli in, v našem primeru, občutke. Zdi se, kot da se Monolake v Ghosts potaplja v naše podzavestno, tisto matriko, ki prevaja videno v čutno, predvsem v tisti del, ki nam javlja napako v videnem, ki nam kaže neznano, tisto, nad čemer nimamo nadzora. Neugodje nad slišnovidnim je vsekakor pričakovano, a prav nelagodje nam lahko služi kot odriv za nova spoznanja.

Vsekakor smo bili priča dogodku, ki je bil več kot samo koncert ali predstava, seveda pa je v veliki meri odvisno od posameznika, kako videno in slišano ponotranji. In če se je vse skupaj pokrilo z Luno, potem še toliko bolje. Tuljenje v luno je tu in tam čisto zdravilno dejanje, samo pazite, kako na to gledajo vaši sosedje.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto in video: Sveže sadje

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,