Otroško pristna Zaz

Zaz

Ljubljana/Križanke
12. 5. 2012

Njen (za zdaj) edini album nosi letnico 2010, a Isabelle Geffroy – Zaz je, četudi z enim samim izdanim avtorskim ablumom, dve leti kasneje ena izmed bolj iskanih in odličnih pevk. Ah, kaj pevk, interpretk, performerk, vokalistk v eni sami drobni (nekaj več kot) tridesetletnici. Ubijalski mešanici Francozinje in Španke, ki na odru prekipeva od energije. Njen hripav glas vzbudi skomine po Edith Piaf, a njeno norenje po odru in nenehno skakanje, vreščanje jo delajo povsem drugačno, moderno, odpičeno, sproščeno, otroško. Z lahkoto ji je uspelo razprodati ljubljanske Križanke, kjer preko prsta, okrog tretjina obiskovalcev zagotovo ni znala francosko (Zaz namreč prepeva in komunicira z občinstvom v francoščini), a sporočilo glasbe smo razumeli vsi.

A pojdimo lepo po vrsti. Najprej so nas nekaj čez deveto pričeli zabavati domači Manouche, ki te dni praznujejo svojo prvo obletnico delovanja in so v tako kratkem času bili med občinstvom sila dobro sprejeti in radijsko poslušljivi. Paše tudi domača različica glasbe 30ih in 50ih let z ritem mašino v ozadju. Sicer pa so v ekipi sami prekaljni glasbeniki, ki so kot kaže vedeli, da ljudem manjka domač elektro swing. Nevarno pri Manouche je edino, da je vsaka skladba, najbolj po elektro ritmu, podobna prejšnji in gredo vse po istem receptu in tako se zdi, da en komad traja in traja … A fantje in dekle so kljub temu dobro razgreli (pre)polne Križanke. Slišati je bilo kar precej graj, da je bilo prizorišče spet preveč napolnjeno in gneča enostavno prevelika. A v sprednjih vrstah je bilo prostora za plesanje in norenje dovolj. Kot kaže, gre za večni kompleks Križank, ko se obiskovalci nagnetejo pred vhod (oz. izhod) in nemalkorat že pri bisu (v upanju, da ne bodo z avtomobilom čakali v koloni za izovz), pobegnejo iz Križank.

Nekaj čez deseto je prišla ZAZ. No, najprej so prišli njeni možje v črnem (spremljevalni band, ki je bil sestavljen iz kontrabasa, klaviatur, bobnov in dveh kitar), potem je prišel njen glas, šele nato pa Zaz v pričakovani otvoritveni skladbi Les Passant. Nasmeh na obrazu, krik, dobra volja, nalezljiva že od prvih minut. To je Zaz. Prisrčno prismuknjena, otroško naivna, pristna in hripava. Veliko pohval je bilo že napisanih o sobotnem koncertu, ki se je zaključil v dežju, ki pa zaradi dobre glasbene predstave ni (z)motil nikogar. V soboto smo lahko obiskovalci (in tudi ustvarjalci) v Križankah dobili učno uro, zakaj Zaz uspeva, zakaj jo imajo ljudje radi in kaj je njen faktor “X,” kot se v teh dneh rado govori.

Zaz dela unikatno njena preprostost, njena vera v to, kar dela, ljubezen do glasbe, do interpretacije. Pusti si biti jezna, žalostna, vesela, razigrana na odru. Če jo prime, se vrže tudi na tla. Brca z nogami, skače po odru, udarja po bobnih. Le malodko si upa z mikrofonom udariti po činelah, a če Zaz to začuti, tudi stori. Prisrčno, z nasmehom na obrazu in iskricami v očeh, ki jih velikokrat pri ustvarjalcih pogrešam. Tudi z glasilkami ravno ne varčuje, saj ji je glas kar nekajkrat lepo “zaferceral,” da smo se kar malo zbali, ali bo zdržala. A je. Zaz živi za trenutek, uživa v tem, kar ima tukaj in zdaj. Nepotrebnih izgovorov po koncertu češ, lahko bi dala več od sebe, ne potrebuje, saj daje in v zameno ji tudi vreščeča in znoreta publika vrača.  “Najprej moraš ljubiti sebe, šele nato boš lahko ljubil tudi druge,” je bilo eno izmed sporočil Zaz v prikupni slovenščini in Zaz je po slišanem in videnem zaljubljena v (svojo) glasbo. Zato se vanjo zaljubljajo tudi množice, ker diši po pristnosti, po otroškem naivnem  navdušenju. Kljub začetni zadržanosti so Križanke naposled le kričale z njo in v deževno Ljubljano izpustile vsa svoja čustva. Večkrat bi rabili tak ventil.

Zaz je pokazala, da je francoski šanson lahko tudi moderen, da je retro lahko sveže ter da je žalost lahko vesela in obratno.  Črni mušketirji so jo ves večer (debelo uro in pol) suvereno spremljali, a zvezda večera je bila pač Isabelle, ki je ob dobri zvočni in svetlobni kulisi lahko še bolj zasijala. Z rahlo grenkobo včasih zapuščam težko pričakovane koncerte. Da žal niso povsem izpolnili pričakovanj. A tokrat je bil na obrazu le velik nasmeh in zadovoljstvo, da Zaz obstaja. Nismo dobili le plošče in Zazine prepoznavne “trobente,” ampak pol cabaret, gledališče, veselje in igro. Kar pa bi pravzaprav moralo biti bistvo glasbe.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,