Nebo in pesek v Ambasadi Gavioli

Ambasada Gavioli

Paul Kalkbrenner
Izola / Ambasada Gavioli
5. 5. 2012
Vstopnina: predprodaja 28 EUR, 35 EUR na dan dogodka
Vzdušje: sinergija neba in peska

Najprej je bil Sky and Sand z magičnim vokalom njegovega brata Fritza, ob katerem je bilo prevoženih na stotine kilometrov.  Nato je bil Paul, kot DJ Ickarus v kultnem filmu »Berlin Calling«. Kot dokončni razlog, da njegovega nastopa v Ambasadi ne smemo zamuditi, pa je ostal njegov set iz Bratislave aprila letos (ki ga lahko na lastna ušesa preverite tukaj).

Paulu Kalkbrennerju očitajo marsikaj, od tega, da neprestano vrti enak repertoar, predvsem s poudarkom na slišanem v »Berlin calling«, pa do tega, da ga je povozil čas. Na srečo se množica, s katero smo skupaj imeli zmenek s Paulom v Ambasadi, s tem ne bi strinjala – roko na srce, tja smo šli zaradi Paula, takega kot je.

Aneuria je prevzel ogrevanje Gaviolia, ki se je prijetno napolnil že ob precej zgodnji uri. Ogrel nas je, mestoma tudi prijetno presenetil, vendar pa smo v njegovem nastopu pogrešali energijo. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nastop Dejana Miličeviča, ki je sicer malce skrajšal razvlečene prehode, a vseeno ni uspel navdušiti tistih, ki nismo največji pristaši takšne glasbe. Ko se je za mešalko pojavil Paul v domnevno že tri tedne neopranem dresu Bayerna, je že tako pozitivno vzudšje postalo še za odtenek bolj veselo. Že z introm je nakazal, da bodo dolgočasne ritme in razvlečene prehode njegovih predhodnikov zamenjali dinamika in melodika »a la Kalkbrenner«. Na žalost je po nekaj minutah vse utihnilo. Tišina je vztrajala kakšnih 5 minut, ko je za mešalko očitno vladala panika. Nismo uspeli izvedeti, kaj se je zgodilo, je pa delovalo, kot da gre za tehnične težave. Paul se ni pustil zmesti in je udaril še enkrat. Učinek je bil enak – tišina. Publika se je odzvala z veliko mero potrpežljivosti in po ponovnih nekaj tihih minutah je Kalkbrenner le uspel nastop izpeljati brez prekinitev. Hitro je udaril s Sky and sand, pri katerem je bilo jasno, da vse plesišče diha z njim. Roke so bile v zraku, malo jih je bilo, ki niso glasno prepevali besedila, in klic iz Berlina je bil več kot odlično sprejet. Kalkbrenner je odvrtel set, ki je morda res dišal po preteklosti, a po tisti kakovostni, ki jo še vedno pogrešamo. Na srečo ne sledi slepo trendom in nismo slišali niti sekunde dub stepa, ki se ga dandanes tlači že v skoraj vse, kar je elektronskega. Njegov nastop je imel rdečo nit, ki te je nežno ovila in na razgibanih ritmih pripeljala do zadnje note njegove glasbene mojstrovine. Vmes je poleg prisilnih na začetku, navrgel še nekaj prekinitev, a vseeno je fluidnost ostala. Uživali smo od prve do zadnje minute in edino, kar smo pogrešali je njegova interpretacija Mad world. Alex Cvetkov, ki ga je nasledil, je začel obetavno, nato pa zavil na pota, ki sta jih začrtala Paulova predhodnika in zarohnel celo še trše, zato nas na žalost ni uspel dolgo obdržati na plesišču.

Zgoraj sta rohnela F.Sonik in Tomy Declerque, ki sta ugajala marsikomu, nam pa so se vsi ostali nastopajoči zdeli tako zelo (pre)daleč od »Kalkbrenner koncepta«, da bi morda bolje delovali ob boku koga drugega. Na srečo je veliko takih, ki se z nami ne bi strinjali in se je zato v tej sobotni noči v Ambasadi našlo nekaj za (skoraj) vsak okus. Zelo pa smo pogrešali nekaj, brez česar v Gavioliu ne gre – kultnega jingla Ambasada Gavioli, ki smo ga uspeli slišati samo enkrat, kar je skoraj greh in upamo, da to ne pomeni njegovega konca, kajti odziv ljudi na izjemno erotičen ženski vzdihljaj »Ambasada Gavioli« je še vedno enako močan kot nekoč.

Glede na to, da smo jo letos (spet) skoraj pokopali, je Ambasada Gavioli vedno v boljšem stanju. Pohvaliti moramo skrb za čistočo v sanitarijah, zelo prijazne varnostnike, hitrost delovanja šankov in pokrito območje kadilnice. Tokratni booking je tudi pokazal, da je organizacijska ekipa koncept zastavila širše in niti ne tako na prvo žogo, kot so ji očitali mnogi. Dokazal pa je tudi, da kritična masa za goste, ki niso ravno na DJ Mag top 10, ni tako zelo majhna in da če lahko Paul Kalkbrenner zbere dovolj Slovencev, Hrvatov, Italijanov in še koga, ni vrag, da ni upanja še za kak drznejši podvig. Ambasada je tudi klub, ki ne potrebuje veliko ostalega, da zadovolji (kaj zadovolji, celo navduši!)  – samo dobro glasbo in odgovorne organizatorje. Vse to očitno zdaj ima in zato je resnični užitek videti kako spet cveti, še posebno, če je to zaradi neba in peska.

Tekst: Barbara P.
Foto: Dejan Hren

Povezani članki: