Performing the legendary Black album in its entirety – Metallica v Vidmu

Metallica

Italija / Videm / Stadio Friuli
13. 5. 2012 

Preko meje so na videmskem nogometnem stadionu v Italiji v okviru svoje Black Album turneje publiko pretresli legendarni gospodarji lutk Metallica z gosti Machine Head in Gojira.

Že navsezgodaj popoldne je okolico stadiona začela preplavljati množica metalskih fanov, a je ostro oko obiskovalca marsikaterih drugih koncertnih dogodkov na tamkajšnjem stadionu zaznalo, da obiskovalcev ne bo toliko, da bi bil stadion razprodan, kar se je kasneje izkazalo za pravilno predvidevanje, saj je bilo predvsem v ozadju parterja in na nekaj slabših pozicijah tribun še kar nekaj praznega prostora.

Ob 18. uri je začelo iz ozvočenja grmeti preko vseh tribun v okolico stadiona, iz katere se je začel množični eksodus na stadion. Prvo nastopajoči Gojira so se v svojem 30-minutnem nastopu odlično odrezali in izkoristili še eno od svojih priložnosti predstavitve pred številnim občinstvom. Kljub le petim odigranim komadom so pustili pozitiven vtis in so korektno ogreli ozvočenje in predvsem publiko.

Nekaj minut čez sedmo uro so na oder pridrveli Machine Head in v dobri uri nastopa dobesedno razvneli publiko v parterju, katera se je odzvala fanatično in jim je kljub rahlo preslabo ozvočeni bateriji bobnov navdušeno sledila do konca nastopa. Skakanje in visoko dvignjene roke v zrak so dokaz, da Rob Flynn & Co. niso le predskupina, ampak gostje na tej turneji. Program izvedenih komadov je pokrival predvsem zadnji album Unto the Locust, nekaj komadov s prejšnjega albuma Blackening in komad Imperium s plošče Through the Ashes of Empires pa so samo lepo zaokrožili predstavitev zadnjega obdobja delovanja kalifornijskih metal legend. Machine Head so ob Gojiri glasbeno pokrivali 21. stoletje oziroma delček aktualnega stanja v metalu, kar pa skorajda ne moremo reči za glavno ime večera.

Metallica je imela povsem drugače (zgodovinsko gledano) zastavljen program. Z akademsko petnajst minutno zamudo ob spremljavi komada AC/DC It’s a Long Way to the Top (If You Wanna Rock ‘n’ Roll) za oder zapelje avtomobil s SF legendami, zatem se prižgejo trije veliki screeni z uradnim uvodom, komadom Morriconeja Ecstasy of Gold in utrinki iz legendarnega filma. Na oder pridejo Metallica. “Hit the Lights”! Tudi zadihamo še ne in eden največjih riffov nas takoj ponese naprej: Master of Puppets! Ekstaza, petje publike, skakanje, roke v zraku, navdušenje, glasno ozvočenje, skozi ušesne votline, preko bolečine – direktno do možganov! Na stadionu se prebudijo tudi tribune. “Gimme Fuel, Gimme Fire, Gimme That Which I Desire, …” in drvi se dalje. Sledi odlično odigran For Whom the Bell Tolls, kar ni ravno odlika Metallice, saj velikokrat igrajo tako, da dobimo občutek, kot da so rahlo razštelani. Na koncu uvodnega dela še majhno presenečenje in pesem Hell and Back z zadnjega mini albuma Beyond Magnetic.

Metallica se za kratek čas umaknejo v zaodrje, na ekranih se zavrti mini dokumentarec oziroma izseki s snemanja Black albuma in turneje po izidu.

“The Black Album Backwards” – tako bi najlažje opisali nadaljnji del koncerta. Na prvi pogled nenavadna, a vendarle logična odločitev. V nasprotju z vsemi drugimi bendi, kateri ob obletnicah igrajo celotne plošče od A do Ž, so se Metallica odločili igrati črni album od Ž do A. Tako so komade, katere na tej turneji prvič igrajo v živo (The Struggle Within, My Friend of Misery, Don’t Tread On Me), odigrali v začetku oziroma srednjem delu koncerta, medtem ko so veliki črni metalgreen hiti Nothing Else Matters, Wherever I May Roam, Unforgiven, Sad But True prišli ob koncu rednega dela koncerta in so dvigovali napetost pred velikim finalom. Kljub vsemu so Bay Area Bashers tudi ostale komade odigrali na visoki in zanimivi izvajalski ravni. Redni del koncerta so Lars, James, Kirk in Robert zaključili z večno in raztegnjeno Enter Sandman ter mini ognjemetom in dejanskim prikazom moči light showa. Tu je bilo dokončno jasno, zakaj je bil album predstavljen vzvratno.

Seveda to še zdaleč ni bil konec, ampak le uvod v zaključni spektakel. Ob predvajanju originalnega začetka skladbe Battery in dimni zavesi se legende vrnejo na oder ter prevzamejo izvedbo komada v živo. V tem trenutku se je dejansko občutila razlika med starim studijskim zvokom Metallice s plošče Master of Puppets in živim zvokom. Sledil je vrhunec koncerta z legendarno One in demostracijo tehničnih zmogljivosti luči in predvsem laserjev. Luči se prižgejo in zadnji komad se odigra pred osvetljenim stadionom. Seek and Destroy dokončno razturi celoten stadion, med publiko pa poleti množica črnih balonov. Sledi še skoraj deset minutno poslavljanje in obljube o ponovnem snidenju.

Še vedno sem mnenja, da Metallica v živo velikokrat igrajo po domače povedano rahlo šlampasto, ampak koncert je bil vseeno odličen. Zavedati se moramo njihovih kvalitet, preprosto povedano: imajo dobre komade!!! In to je to mojstrstvo, ki jih drži med prvaki metala. Na še veliko let in še veliko več dobrih komadov!

Tekst: Mick der X-Al-San
Foto: Simone di Luca/Azalea Promotion

Povezani članki: