Maksim Mrvica ekstravagantno ogrel Križanke

Maksim Mrvica

Ljubljana / Križanke
24. 5. 2012  

Menda je že pri osmih letih je začutil, da je klavir tisto, čemur želi posvetiti življenje. Danes ga poznamo pod imenom Maksim Mrvica in v četrtek se je s koncertom v ljubljanskih Križankah znova vrnil pred slovensko občinstvo.  Glasbenik je medijem zaupal,  da sta se mu največji karierni preobrat in strmo vzpenjanje kariere zgodila v trenutku, ko je spoznal menedžerja Mela Busha in podpisal ekskluzivno pogodbo z založniško hišo EMI. “A do te točke je bila moja pot zelo dolga in mukotrpna,” ne pozabi omeniti.

Po uspešni azijski koncertni turneji v Koreji, se  je rojeni Šibenčan vrnil v Slovenijo, kjer je predstavil svoj zadnji album Appassionata in tudi ostale večje hite. Svoj pohod na glasbeno sceno je začel s prvencem The Piano Player, s katerim je presegel pričakovanja in dvignil veliko zanimanja na svetu. Od takrat dalje je izdal že veliko studijskih albumov (Gestures, Variations part I&II, A New World, Electrik, Pure in omenjeni Appassionata). Mrvica, ki združuje popularno in klasično glasbo, je znan po svojih ekstravagantnih nastopih. In tako je bilo tudi tokrat v Križankah.  Maksim je za klavir sedel skoraj ob točno napovedani uri. Koncert je začel s požirkom Red Bula in v umirjenem ritmu Bizetove Habanere, katero proti koncu stopnjuje in se v Saint Seansovem Carnivalu popolnoma sprosti. V tretji skladbi Aquarium nas popelje med dežne kaplje, ki padajo tako občuteno, kot je pretanjeno glasbenikovo igranje. Pri Tchaikovskovi Dumki se je zdelo, da so nas v vrtinec plesa potegnile dobre vile in ne moremo se jim upreti. Huljičeva Tramuntana nas popelje do enega od vrhuncev večera.  Selekcija klasike, dve Chopinovi skladbi, umirita čute. Tako je že do odmora glasbenik pokazal, da je lahko klasika, všečno zavita v trendovski paket in začinjena z vrhunsko virtuoznostjo, še kako vabljiva za množice. To dokazujejo zadovoljni obrazi in krepki aplavzi 37 letnemu Hrvatu, ki se v zadnjem času veliko giblje in zadržuje v Aziji, kjer se počuti kot doma, kot sam rad pove.

Po odmoru je nadaljeval svoj ekstravagantni klavirski nastop. Zopet je prišel točno po 15 minutah nazaj na oder, kjer so mu delali družbo le klavir, kamera in platno, na katerega so predvajali vse podrobnosti (lepo vidne so bile pianistove tetovirane nadlahti in požirki Red Bula) ter nekaj luči. Postreže nam z Verdijem, Gypsy Maid, kot da želi, da se zbudimo in se mu pridružimo na potepanju po črnobelih tipkah. Nadaljueje z Holdom in Exodus stopnjuje napetost. Umiri jo šele Huljičeva Claudine, ki nam preprosto dovoli sanjati. Pianistovi prsti božajo klavir, melodija ki se nas dotika pa boža dušo. Huljičeva Victory je odigrana tako odločno in prepričljivo kot tudi Sakamoto in Racmaninof. Konec predstave je zaključil Verdijev Requiem.

Občinstvo, ki se mi je zdelo starostno precej mešano, je koncert sprejelo odprtih rok. Po uri in pol dolgem koncertu s 15-minutnim odmorom, večih priklonih in odhodu z odra, se je po vztrajnem ploskanju in topotanju občinstva z nogami Maksim Mrvica vendarle dal pregovoriti, se vrnil za svoj klavir in za veliki finale izvedel še znameniti Čmrljev let Nikolaja Rimskega – Korsakova, ki ga pianist, na moje začudenje, ni vključil v redni program.

Koncert je bil odigran na nivoju. Vzdušje v Križankah pristno in pianist sprejet v popolnosti. Pa vendar ostaja prostor za še. Ker je trojček koncertov poimenovan crossover – mešanica popa, elektonike in klasike, bi vsekakor pričakovala komunikacijo z občinstvom in dodatek vizualnih odrskih efektov. Njegovo ime ostaja. In slika z melodijo v ušesih. Čeprav se mi je zdelo tako preprosto poznano. Bravo, Maksim Mrvica.

Tekst: Darja Delavec
Foto: Max Petač

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: