Kyuss lives! – puščavska fatamorgana v Kinu Šiška

Kyuss lives!

Ljubljana / Kino Šiška
28. 5. 2012
Vstopnina: 16/20/23 €

Ljubljana ni ravno izrazito puščavsko mesto, tu se bomo najbrž strinjali. Če odštejemo izjemno plodno metal koncertovanje zadnjih let (kjer pa vseeno prevladujejo tuji bendi), bi tudi težko rekli, da je kadarkoli imela kakšno zares dominantno in suvereno domačo glasbeno sceno, ki bi obstajala neodvisno od socio-političnih okoliščin. Najbrž je relativno množična fascinacija nad nečim takim, kot je kalifornijski Palm Desert, zato precej na mestu. Predvsem zanimivo je dejstvo, da Palm Desert demografsko gledano ni izrazito liberalen konec sveta, kljub temu pa je tam tako imenovana stonersko-puščavska klima našla svoj mir in prostor za razcvet. A od takozvanih generatorskih špilov, ki so jih Kyuss izvajali v tamkajšnjih manjših izoliranih mestih, je vendarle že odpihnilo nekaj peska. Kyuss še zdaleč niso bili prvi, ki so v tisti pustinji lotevali česa takega, so pa zagotovo med prvimi, ki jih je pozneje tako silovito izstrelilo tudi v kolektivno zavest navdušencev nad tovrstnim načinom ustvarjanja po vsem svetu. Pred ponovno združitvijo leta 2011 so Kyuss  sicer vsega skupaj obstajali približno 8 let, a za sabo so pustili kult, ki se še danes zdi neuničljiv. Kulti na svojo srečo tako ali tako obstajajo neodvisno od realnosti. Nekaj skepse pred ponedeljkovim koncertom v Kinu Šiška je bilo po vsem tem času zato zagotovo na mestu iz različnih razlogov. Še Carnaval kot predskupina so se prvič po dolgem času imeli udejanjiti kot trio, in sicer brez enega kitarista. Kyuss oziroma bolje in bolj politično korektno povedano Kyuss lives! pa so zadnjih nekaj mesecev tako ali tako v konstantni kadrovski turbulenci in v povsem odvečnih sporih z bivšimi člani, ki iz takih ali drugačnih vzgibov nasprotujejo temu poskusu sodobne reinkarnacije predvidoma pristnega puščavskega vzdušja. Da bi vsak rad dobil svoj del pogače, je seveda jasno, ustvarjalne razlike in različne vizije prihodnosti znotraj Kyuss pa so tako ali tako obstajale praktično že od samega začetka. Davek trmastih glav pač vedno terja svoje.

Kreativne ali pa morda kakšne druge razlike so minuli ponedeljek na oder Kina Šiška najprej prinesle nekoliko zdesetkani kvartet Carnaval, ki po novem funkcionira kot trojica. Dotične zasedbe se že dolgo časa drži nalepka glasnega benda, ki mora v nekaterih absurdnih situacijah svoje bobne utišati z oblepljanjem činel in se večno opravičevati za svoj trušč. Le da Carnaval te igre opravičevanja za to, kar počnejo najbolje, ne igrajo, ampak le suvereno žgejo naprej. Bolj navajeni manjših klubskih prostorov in dodatne kitare so se tudi na odru Kina Šiška precej dobro znašli. Sicer pretiho nastavljen zvok so reševali s silovitostjo in ekspresivnostjo, ki pa sta žal trajali le pičle pol ure, kolikor jim je bilo odmerjeno nastopati. Glede na njihovo priljubljenost pri domačem občinstvu, ki se je zbralo pod odrom, bi jim vsekakor lahko namenili še nekaj skladb, saj predskupine le redkokdaj požanjejo toliko odobravanja in prikimavanja.

A v končni fazi smo bili prisiljeni zaupati organizacijski logistiki, očitno že usmerjeni v nastop kalifornijskih dečkov, ki so se med svojo odsotnostjo z odrov sicer malo postarali in zamenjali, le kodri Branta Bjorka so še vedno popolnoma isti in aludirajo na tiste iluzorne zlate čase stoner rocka. Kyuss so Kino Šiška naskočili točno ob desetih in suvereno razparali s komadom Hurricane. Logika njihovih nekdanjih puščavskih nastopov je bila močno prirejena, da ne rečemo izrojena. To se seveda sliši sprevrženo, a vendarle ima nek določen smisel, saj stvari na isti način funkcionirajo le v povsem identičnih okoliščinah. To še posebej v primeru Kyuss nikakor ni več mogoče, zato je nekako smiselno, da se spremeni tudi način delovanja celotne zasedbe. Dva člana originalne postave in dva nedavna prišleka so stvar kljub vsem dramatičnim zgodbam, ki spremljajo bend, izpeljali nadvse spodobno, morda je manjkalo le nekoliko več ekspresije. Poleg simpatične vidne ganjenosti Johna Garcie je bil ultimativni car koncerta nedvomno tudi Brant Bjork. Malo zaradi tega, ker je izjemen bobnar, pa morda niti ne toliko v smislu hitrosti ali pretiranega “štrudlanja”, ampak predvsem z vidika čutnosti in lahkotnosti, s katerima je ustvarjal trdno ritmično podlago v navezavi z novopečnim basistom Billyjem Cordellom. Malo tudi zaradi tega, ker je v trenutkih, ko med instrumentalnimi skladbami John Garcia zapusti oder, Bjorkova prisotnost tam pravzaprav še edina vez s tistim idealom umazanih Kyuss, ki sredi pustega ničesar potrebujejo le dovolj bencina za generator, ki napaja njihovo opremo, in manjšo skupino poslušalcev (pa še to zadnje ni popolnoma nujno). Tokrat je bilo neizogibno drugače, čeprav je bas še vedno zagrizel na pravih mestih in je kitarist Fevery sicer sramežljivo, a še vedno prepričljivo pletel svojo zgodbo. A Kyuss ni več, in tisti, ki so pričakovali, da se bodo na koncertu čudežno preslikali v Palm Desert v času razcveta stonerskih epopej, so se žal nekoliko ušteli in razočarano tarnali nad tem, da ni bilo Josha Hommeja, ki bi jim grozil s pretepom ali pa jih vsaj solidno užalil. Vsi ostali smo lahko užili prav zares spodoben koncert z večinoma čistim zvokom, ki je na mestih sicer res naletel na težave, in neoporečno izvedbo. Navsezadnje gre za glasbo, vse ostalo pa so več ali manj le fantazme in pretežno iluzorne predstave o časih in krajih, ki jih najbrž nihče izmed prisotnih ni imel priložnosti doživeti. Se pa vsaj v domišljiji zares zdijo fantastični, še posebej, če jih postavimo ob bok časom, v katerih živimo. To so, med drugim, tudi časi, ko se nadvse pogumni redarji Kina Šiške na vsakega obiskovalca koncerta, ki se v vnemi malo preveč nasloni na oder, spravijo z grozečimi pogledi in besedami: “Ka je, ka ti ni jasno?” O ja, stvari so se spremenile.

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Matjaž Škrinjar

Povezani članki: