Angles 8 – By way of deception: Live in ljubljana

Angles 8 – By way of deception: Live in ljubljana

2012, Clean Feed

Lanska poletna jazz fešta v Ljubljani je bila brez posebnih dvomov en vrhuncev njenih manifestacij skozi zadnjo dekado. Je že res, da so imeli šarmantni večeri polnih Križank svoj čar ter da tudi velikani bolj sredinskih in preverjenih godb še kako zmorejo prevzeti duha. Pa vendar se je ta matrica nemara izpela in vzvratno gledano je cena najema Križank v luči krizne obiskanosti tako rekoč rešila festival pred samim seboj. In smo lani slišali mnogo sveže in gibke muzike. Pa tudi sicer je bilo živo, ljubljanski jazz se je še dodatno razmeščanil in toliko bolj pomestil. Razpršen po krajih in časih je imel kopico vstopnih režimov, katerih pestrost se še dodatno razpira prav s pričujočim ploščkom, s katerim se lanskoletni prepih skozi Linhartovo dvorano sedaj podi med domačimi stenami.

Založba Clean Feed je, čisto na kratko, eno pomembnih vozlišč sodobnih ‘jazz’ muzik, in lani se je med njo in festivalom spletla prav posebna vez. V eno smer se snop pne po (lanskih, pa tudi letošnjih) glasbenih gostih, katerih soliden delež ima še svežo, tako rekoč tekočo zgodovino z založbo. V drugo smer je obrnjena serija ploščkov Ljubljana Jazz Series, in skupaj z prihajajočim festivalom sta izšla dva posnetka lanskih muziciranj. Drugemu se posvetimo drugje in malce pozneje, prvi bend, ki je iz lanskega leta zašel v te majske dni, pa so Angles 8. Joj, kako so lani dvignili dvorano z res ognjeno glasba in joj, kam je potem zašel večer, ki ga je, kot tisti slavni kolač, spet obudila ta glasba in se je končal v naslednjem jutru, ko smo po kdo ve katerem scenosledu z mladim Alexandrom Zethsonom, pianistom prav tega okteta, pristali na jutranjem bregu Ljubljanice in peli vikinške pesmi.

A kakorkoli že, tole je veličastno glasna, vihrava, afektirana, sugestivna, žareča, skrajno skrbno ukrojena in prav nič ukročena godba. Da niti ni jazz, da je to sodoben spoj avtentičnih godb skozi čas in kulture, pravi spremna beseda, pa udari mimo. Prav to je jazz, če ga je že vredno gojiti, da je razmišljujoč in da je resda svetoven, a toliko bolj umeščen v svoj čas, in da ti ob vsem tem skozi lobanjo vžge čustva, vzneseno tesnobo ali evforijo, kakor kdaj in komu, in te kot val odnese v žgoče brezbesedje, koder se vrtinčijo vernakularne teme od Damaska in Adis Abebe do New Orleansa, Abuja in Neaplja, koračnice ala Ayler in molitve ala Coltrane, nenazadnje še špageti motivi ala Morricone. Govora je o cinematičnosti Nina Rote, še nekaj koordinat pa podajo piščali z Jojouke, razigrani skandinavci Atomic (koder gode bobnar Kjell Nordeson), prenekateri defonični večeri Metelkove in pogrebni sprevodi, ki se ponekod še vedno vijejo skozi male italijanske vasi.

Prav smrt, morda bolje rečeno nasilje, teror in krivica so tisti prostor, ki ga vodja benda, avtor skladb in saksofonist Martin Küchen, spreminja v glasbeni kraj. Od prvega ploščka dalje, naslovljenega Every Woman is a Tree, čigar naslov aludira na podrta, razmesarjena drevesa v Iraku, Kuchen skozi Angles naslavlja ostre kote, ki režejo skozi telesa in beton. Lets speak about the weather (and not about the war), Lets tear the treads of trust, Peace is not for us, My world of mines, The Indispensable Warlords, Present absentees… Naslovi komadov so zgovorni, močni, in prav po svoje akcentuirajo pesmi, katerih žarenje, vihranje, jezne izbruhe saksofona in upajoče prebiranje klavirja čez nemirno poliritmično krajino začno evocirati raztrgana tkiva družin, družb in ljudi.

Dvajset in več minutne izvedbe se napajajo iz kompozicij, ki so večinoma pobrane s prejšnjih dveh albumov, a kaj, ko so te pesmi tako organske, rastoče, da skozi permutacije življenje in karakter prej pridobivajo kot izčrpavajo. Nemara prav seznanjenost z njimi še povečuje kohezijo (in svobodo) muzikantov, ki v skoraj big bend postavi (Angles se je zelo smelo razširil iz seksteta v oktet) ubrano in in samosvoje napletajo zavesne rafale zvoka, presunljive solaže, kolektivne reze in bohotne, navidezno kaotične močvare. Ki so tako zelo tu, saj kvaliteta posnetka in techne naknadne obdelave zvok tega ploščka prepušča povsem drugemu registru kot večina muzike, ki sem jo poslušal v zadnjem času. Morda me po nekaj dneh obsesivnega druženja s ploščo ta še vedno sproti osvobaja in mi pusti dihati ravno zaradi tega, ker je ne utesnjuje studijska hermetika, marveč se še vedno razlega po dvorani, koder jo spremljajo ovacije nas, takrat prisotnih.

V tistem neposrednem momentu žive godbe ta niti ni artikulirala politične indignacije, ki jo govore naslovi komadov in plošč, marveč čisto energijo, krik življenja, ki je ravno toliko imperialno nasilje kot topel poleten festivalski večer, prežet z ljudmi, pivom, jazzovsko godbo in tistim pomirjujočim lanskim zavedanjem, da se bo vsaj minula urica baje še vrnila. In se je.

Anže Zorman

 

 

Povezani članki: