The Hoax Program – II

The Hoax Program - II

2011, ZARŠ

The Hoax Program so svoj prvenec Lost Songs, Forgotten Melodies izdali že leta 2008. Ob izidu je ta album ostal v slovenskem glasbenem prostoru relativno neopažen, krivda za to pa verjetno leži kar pri samem bendu, ki se v času izida in ves čas po njem ni pretirano izpostavljal na slovenskih odrih. Koncertno so se ponovno zagnali na letošnjem Klubskem maratonu Radia Študent in tako z nastopanjem po slovenskem klubovju nekoliko popravili vtis za nazaj. Takoj po zaključku Klubskega maratona so pri Založbi Radia Študent izdali tudi drugo ploščo, ob pomanjkanju bolj pomenljivega naslova zeppelinovsko poimenovano II.

Pa se vprašajmo – za kaj pri The Hoax Program sploh gre? Predvsem za ekstenzivno črpanje in naslanjanje na izročilo garažnega rokenrola. In hkrati gre za še kako dobrodošle deviacije, ki od pravovernega nažiganja odstopajo in zadevo popeljejo korak naprej. Pa naj gre za tiste stonerske nianse, ki zvočno podobo kljub kaotičnosti držijo v okvirih melodičnega in poslušljivega, ali pa hardkoraški drive, ki ne umanjka nikjer na albumu. Tu se verjetno kaže predvsem nostalgija za ustvarjanjem Low Punch, zasedbe v kateri so se člani The Hoax Program kalili pred letom 2007. Na albumu je precej jeze, večinoma bruhajočega besa, ki ga v svet ponese vpijoče-raztrgani vokal. Ta jeza je prvinska, prav nič subtilna, neotesana in neposredna. Lirično se vleče od prodajanje duše hudiču do neizživetega revolucionarnega naboja.

Kljub vsem obetajočim nastavkom in odličnemu muziciranju pa albumu z muzikalnega vidika vendarle nekaj manjka. Manjka mu to, da bi ga lahko poslušali vedno znova in znova in vsakič odkrivali nove plasti muziciranja. Gre enostavno za ploščo, ki se nekajkrat zavrti, potem pa ji zmanjka elementov presenečenja. Ob vsakem ponovnem poslušanju poslušalec dobi nekaj že predvidljivega in ne nekaj več. Malo več drznosti, plastičnosti in tekstur bi album naredilo veliko bolj zanimiv in trajen. Če pa se spomnimo, da je rokenrol z vsemi svojimi odvodi nekaj, kar se živi in doživlja na živih nastopih, gre vseeno za precej razumljiv zvočni izraz, kateremu ne gre oporekati. Vsekakor pa se spodobi nadejati čimveč koncertov, kjer The Hoax Program veliko bolj pridejo do izraza.

Nina Hlebec

Povezani članki: