Laibach – We come in peace

Laibach - We come in peace

Ljubljana / Kino Šiška
20. 4. 2012 

Hecno, ne? Še v torek predsednik vlade žalujočemu in protestirajočemu ljudstvu servira, da le-ta živi na Luni, čez tri dni pa se zgodi slovenska premiera že kar vnaprej kultnega filma Iron Sky, v katerem s temne strani meseca na zemljo pridrvijo kljukokrižasti nacisti in doživijo revizijo druge svetovne vojne. In zakaj? Razlog za vse to je čisto banalen – z nekaj cenenimi mobilniki hočejo posodobiti svoj veliki računalnik in morda zaigrati kako igrico za krajši čas v njihovi večni temi. Napaka v komunikaciji in nekaj častihlepja jih poženeta v ponovitev druge svetovne vojne. Vsa zgodovina je ena sama pomota, nezmožnost komuniciranja, le da potem v bitkah dobimo zmagovalca, ki natisne kopico zgodovinskih učbenikov. Če bi nacisti zmagali, recimo, leta 1945 ali morda kako leto pozneje, bi bili sedaj vsi blond in plavooki in ne bi se nam sanjalo, da obstaja kakšna alternativa, če le ne bi prikorakali s temne strani Lune nazaj na Zemljo črnci. In ja, vozili bi se s Hrošči. Lucidna, akcijska komedija nam z obilo citatov iz filmske zgodovine govori, da je zgodovina uravnotežena toliko, kolikor so uravnotežena naključja in da je naravna selekcija nemalokrat odvisna od tega, kje in kdaj vzdigneš roko in kdo ima boljši mobilnik. Vsi smo po malem slabi in vsi po malem dobri, nekateri bolj, drugi manj, za vse so krivi samo trki med svetovi, v katerih živimo. Tisti z boljšimi mobilniki bodo zmagali in po možnosti dobili plavooke arijke. Hecno, ne?

Niti ne. Če nam predsednik vlade govori, da nekateri živimo na Luni, kje potemtakem živi on in njegovi somišljeniki? Po katerem planetu se sprehaja njegov pogled? Ironično je, da se vsi stiskamo v majhni državici, kjer pa ne prihaja le do trkov med socialnimi sloji ali med civilizacijami – v Sloveniji prihaja tudi do trkov med planeti. Je potemtakem čudno, če neo-liberalci gledajo na vse tiste, ki želimo socialno državo, državo po meri najšibkejšega člena, kot na tujce, kot na marsovce? Ne samo, da ne govorimo istega jezika, ne dihamo niti istega zraka, ne delimo si niti istega prostora. Istega Lebensrauma. In bolj ko nas predsednik prepričuje, kaj vse je dobro za Slovenijo, bolj je jasno, da prihaja do bitke med svetovi.

Če se zdaj ozrem k zvezdam večera. Kaj pravzaprav pomeni, da Laibach prihaja k nam v miru? Kaj to zares pomeni v njihovem svetu z naše perspektive? Kakšen je ta njihov mir? So prišli zgolj po mobilnike, ali hočejo še kaj drugega? Morda za vse, ki jim Laibach predstavlja bolj čir na želodcu kot kaj drugega, malce drugačna, bolj razumljiva primerjava. Recimo, da bi se pred nami pojavil Elvis in vam zatrdil, da zgolj prinaša kulturo, kaj bi to zares pomenilo? Vsi vemo, kaj je Elvis – za nekatere bolj za druge manj resna in/ali tragična figura, pretežno neškodljiv produkt popularne kulture, ki je spotoma nabral kup šare made in USA, jo zložil v svoj koordinatni sistem in odprl vrata ter denarnice svetovni populaciji. Njegova kultura je pač kultura hitre hrane, rožnatega Cadillaca, bleščic, sladoleda in Las Vegasa. Wagner je preprosto emigriral.

Ko Laibachi prihajajo v miru, ta njihov mir zgleda bolj kot vojna. Ampak tukaj gre spet le za zgodovinski nesporazum – medtem ko mislimo, da se malce hecajo, Laibach misli smrtno resno. Samo spomnimo se skodelice s kljukastim križem pred letom dni na plakatu za razstavo v Mariboru in Hitlerjevega sarkofaga v kleti razstave. Kritiki so mislili, da Laibachi malce provocirajo, da gre za nek njihov bizarni štos, s katerim prodajajo svoje produkte. Pa pustimo vlogo kavne skodelice kot zgodovinske relikvije in ločimo skodelico na porcelanasti del, ki je tako fin in delikaten, da kar kliče po pazljivem rokovanju in meščanski etiki, in tisti kljukasti križ, ki se je v podzavest človeštva vpisal kot koncentrat zla, ne glede na to, da gre za precej starodaven simbol, ki nima posebne zveze z divjanjem slabega ponaredka Chaplina. Kaj nam pove povezava le teh? Če drugače vprašam: kje je napaka na sliki v populaciji, ki je pripravljena donirati kak evro za lačne otroke v Afriki, hkrati pa v bližini ne prenese ciganov, pedrov, lezbijk in zdravljenih narkomanov? Hecno, ne? Ljudje hočejo imeti v glavnem urejene travnike pred hišo in čiste pločnike. Nacisti so šli pač malce dlje, poleg tega so hoteli imeti še urejeno in čisto raso, vse ostalo je bolj pomota pri komunikaciji, kajne?

Petkov nastop skupine Laibach je bil, tako kot vsi, ki sem jih uspel videti v zadnjih letih, tako natančen in urejen, tako čist, da je bil že kar zastrašujoč. Z vso to mehanskostjo kar sežejo v našo podzavest in jo potegnejo na plan, od njih dobimo točno in le tisto, kar si želimo in pričakujemo. Pa četudi se vrstni red kdaj pa kdaj zamenja in četudi slišiš znane popevčice, ki jih na njihovih nastopih še nisi slišal, kot so bili petkovi Across the Universe, Leben heißt leben ali Geburt einer Nation. Ali pa morda kak nov štiklc iz filma Iron Sky, ki gre takoj v ušesa in si ga požvižgavaš še pol dneva pred in po tem. Laibachi s svojimi nastopi postavljajo monolit, v precejšnji meri podoben tistemu iz Odiseje 2001. In navadno gre več kot le za koncert, morda gre bolj za obred. Pa saj zase ga ne potrebujejo. Vse to obredje potrebuje bolj publika za lastno identifikacijo in premislek. Če vprašate mene, Laibach so eden redkih izvajalcev, ki niti ne bi potrebovali publike. Mi smo zgolj opazovalci filma, ki se vrti pred našimi očmi in je tako fluiden, da zlahka steče skozi nas. Tudi zato se je na njih težko odzvati kot posameznik, nujno, vsaj do neke mere, moraš pripadati množici in se na nastop odzvati kot na del nečesa večjega. In vedno so kot kladivo, ki te udari po glavi in te prisili na izločanje misli. Zato se rad vračam na njihove nastope, ker mi (vsaj delno) še vedno ostajajo nedoumljivi, kot odsev nečesa skritega in ne ravno prijetnega, in zato potlačenega ne le v posameznikovo, ampak tudi v univerzalno podzavest.

Če za konec malce pogledam nazaj, se nam odpira prav zanimiva perspektiva njihovega delovanja. Ko so Laibach še nastajali, so se rojevali v socializmu in nedolgo tega je le ta pokazal svoj pravi obraz. V devetdesetih so se lotili kapitalizma in NATA in tudi ta dva sta v bližnji preteklosti prinesla kar precej slabega krog nas. Le kam nas lahko odpelje čas, v katerem so Laibach začeli secirati nacizem?

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak 

 

 

Povezani članki: