Get the Blessing – OC DC

Get the Blessing – OC DC

2012, Naim Jazz

Malo pozno, dan ali dva nazaj, sem naletel na tole ploščo, že v roku 24 ur se bo odgodla na odru Kluba CD, in le upam lahko, da nekaj kratkih vrstic, ki sledijo, koga seznanijo z bendom Get the Blessing in koncertom, sicer pa vsaj s ploščo OC DC, katere referenčne koordinate naznanja že iz inicialk Orneta Colemana in Dona Cherrya sestavljen naslov. Če bi Sketches of Spain, podkrepljen z umazano in pulzirajočo bas linijo, igrali Martin Medeski in Wood, in to tako, kot da ga godejo ob samem Jamesu Bondu, se pravi naglas, glamurozno, barsko in s pištolami, bi imeli izhodišče za predstavo o tej tretji dolgometražni plošči Get the Blessing, četverice špilavcev, ki so polovično tudi Portishead, kjer muzicirata vodja benda in basist Jim Barr ter bobnar Clive Deamer, ki pa tokrat ne špilata muk, obskure in patosa marveč skoraj samo energijo in rokenrol, pleh sekcija pred njima, Pete Judge na trobenti in Jake McMurchie na saksofonu, sta namreč en žur in raztur, free ravno toliko, kolikor jih zanese po ovinkih kratkih, žmohtnih in skoncentriranih komadov, takšnih, jasno strukturiranih, brez pretenzij, nič kaj tako alternativnih kot kaki Radiohead, ki so jim baje v večno inspiracijo, čeprav res občasno malce zamočvirijo vzdušje, kak komad se v svojih vijugah razvija prav po postrockersko, pod njim brbota psihadelija, a ne toliko, kot vre, vleče in masti bas, težak in markanten bas, ki sicer ne povsod, a v večini komadov priklepa poslušalca, ki kar ne ve, je tole mar plesna muzika, pa kmalu opazi, da verjetno ni, ker se v ekstatične višave patosa poda saksofon, skorajda eleganten in angleški, tak, dostojanstven, v medigri s trobento se verižita čez idiomatske harmonije, sinkopirano podprte in brez bravuroznega ekshibicionizma abruptno zaključene, spet nov komad, kot Alasnoaxis zvene, oni bend iz NYC, a Get the Blessing so bolj energični, nastavek komad sta pihalca kar odpihnila, pač toliko, da sta naredila prostor gomazečemu in napetemu basu, tole ni več le žur, malce bolj temačno je, cena vlažnih ulic Bristola baje, eno pihalo te naslavlja iz enega konca ceste in drugo z drugega, vmes pa cesto delijo zbadljaji elektronike, ki komad tudi zaključijo in mu sledi še en, ki pri svojih petih minutah sledi formuli tistih pred njim in teh za njim, saj ta formula kar dobro deluje, čisto malo je zatohla in če jih slišiš v živo se razpre in si deležen še doze svojevrstnega humorja, njihov koncert na ljubljanskem jazz festivalu v letu 2010 je bil že tak, in prav lepo je spremljati takšne sveže skupine, ki ustvarjajo, gradijo, razvijajo čisto svoj zvok in se imajo ob tem dobro tako one kot poslušalci in še najbolje, da si pričnete dan s katerim od spodnjih komadov, lahko pa ga z njimi seveda takisto končate, pač v vašem najraje ignoriranem Klubu CD, tam nad mestom, kjer ni greha in si priskrbite blagoslov, tako svetuje press pr naveza.

Anže Zorman

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.