Esperanza Spalding – Radio Music Society

Esperanza Spalding - Radio Music Society

2012, Heads Up / Universal Music Slovenia

Glede na to, da je Radio Music Society pevke in basistke Esperanze Spalding baje nekakšen popoiden in radiju prijaznejši komplement njeni dobro leto dni starejši plošči Chamber Music Society, je trajalo kar precej časa, da so mi vsaj posamezni komadi s plošče le nekako zlezli pod kožo. Nasičeni in zelo idiosinkratični, za povrh pa še vedno zelo jazzy pač ne bi našli poti na naše radijske valove, in prav gotovo se posuši roka vsakemu selektorju, ki spusti kakšen Esperanzin komad v glasbene opreme Oblakovih frekvenc.

Pa je seveda škoda, da v naših zakotnih krajih verjetno malokdo ve, kdo je Esperanza Spalding, mlada, perspektivna in zala glasbenica, ki je lani celo prejela grammija za best newcomerja in to sledeč čisto pravi jazz plošči – Chamber Music Society, ki je fenomenalna zadeva, prečudna kombinacija sodobnega jazza, komornih muzik, latinoameriških ritmov in dobrega starega vokalnega jazza in soula. Takšna, intimna, s kot-da-razpuščenimi kompozicijami, ki se vijejo skozi moebiusov trak tesnobe in sladkobe. Ta njena tretja samostojna plošča je – po dveh uspešnih, pa še ne posebej zrelih predhodnicah – izkazala izrazito samosvojo glasbenico, hudo veščo v funkoidnem basu in z zadihanim, bolj dekliškim kot ženstvenim vokalom, ki je najprej in predvsem zgodovinsko zavedna glasbenica, z vrsto impliciranih reference predhodnim glasbenim formatom in kopico coverjev na svojem repertoarju. A je bila Chamber Music Society tako v produkciji kot svojskosti njene vizije še vedno neznansko sodobna plošča.

Kaj pa Radio Music Society? No, predvsem je to še vedno zelo Esperanzina plošča, ki pa je neprimerno bolj močno zazrta v preteklost. Pop, funk, (neo)soul, jazz in hiphop so očitne koordinate, a njihovo najmočnejše vezivno tkivo, ki ploščo zaokrožuje z nekaj krovnimi komadi, je jazzfuzsion, tisti nekoliko nadležen in težak zvok sedemdesetih ala Returen to Forever, Weather Report in Wayne Shorther, katerega komad Endangered Species je vključen tudi na plošči in en njenih vrhuncev. A je določanje vrhuncev te težko ulovljive plošče zelo arbitrarno delo, pač odvisno od odnosa do posameznih vsebovanih referenčnih komponent, ki so skoraj pregosto razplastene v teh kompozicijsko izredno dinamični komadih.

Radio-friendly štikli sicer so na voljo in najizrazitejši med njimi je ploščin r’n’b singel Black Gold. V kakšnem drugem trenutku zadnjih dveh desetletij MTVja bi šel dobro v promet s svojim ohrabrujočim sporočilom (predvsem črnim naslovnikom) in memorabilnim refrenom, in vsi bistveni elementi ploščinega zvoka (prebirajoče klaviature, funkoidna kitara, poudarjen bas, strukturni prelomi) so sicer prisotni, a nekako umaknjeni v ozadje. Morda najbolj uspešen v deklariranem in nekam neuspešnem namenu glasbenice, da naredi pop ploščo, je ta vrhunski pop štikelc vseeno malce nadležen v svoji normativni pravilnosti.

Manj komercialno pravoverna, pa še vedno na varni strani radia-rja je še Crowned & Kissed, soulish in energična pesem z vintage trobilskimi aranžmaji, prepikana s (bas)kitarskimi funkovskimi grižljaji. Sodobne radijske selekcije bi bil lahko deležen še City of Roses, ki pa si že vzame precej več časa in elegantnega meandriranja do prihoda refrena. Od tod dalje pa se konvencionalni pop poslovi, in ostanemo v prostoru, ki je čisto Esperanzin. S sodobnimi produkcijskimi prijemi prečiščen, a tak, ki bi se vrtel na radijskih postaja starih dni. Skoraj slišiš prasketanje starih plošč, a skoraj, in še toliko bolj slišiš električen zvok sedemdesetih in digitalno perfekcijo novega tisočletja.

Daleč najboljše sožitje elementov plošča naplete v uvodnem komadu Radio Song. Sodobna vokalna Weather report zadevščina, ki pa je stisnjena v šest minut vokalnih arabesk, palete soničnih tekstur, na prvi posluh všečne bas linije, energičnega refrena in žmohtnega groova, ki se zapovrh občasno zapodijo v skoraj impro odvode in težko oprijemljive žanrske registre. Komadič, ki bi še najbolj funkcioniral na kakšnem EPju, saj je v njem preveč vsega, da bi sploh še lahko sledila cela plošča. Nato se za nekaj komadov scenosled razvija med baladnimi, funkovskimi, soulish in popy mutanti, všečen, pa vseeno nekam tečen vsaj tja do že omenjene Endangered Species, kjer se vsa ta raznovrstnost končno spusti iz vajeti: vokalna glosalija tu, večglasni implant tam, pervazivne električne klaviature, ki prepustijo svoj prostor udušenem saksofonu, in iznenada Esperanzin vokal s sladkobno melodični linijo spodnašajo drug drugega, in le čvrst in masten električni bas (in občasno še kontrabas) še držijo vse skupaj v en sam komad.

Radio Music Society je nekakšen smooth jazzfusion hibrid, ki vključuje vrsto gibkih inštrumentalnih iger in nenazadnje podporne muzikante ranga Jack DeJohnette in Joe Lovano. A poslušalec oz. vsaj tukajšnji recenzent je v končni fazi ambivalentnega mnenja. Plošča je kot Sacher torta, res odlična zadeva, ob kateri pa le redko spregledaš njeno prenasičenost, polnost in sladkobno ekstravaganco. Nekako preveč drzno dreza v demarkacijo pop senzibilnosti in muzik, ki vsaj nominalno te puščajo vnemar, in ravno toliko, kot ne sodi v avtoradio, tudi ni najbolj primerna za bolj resna poslušanja, ko se človek prepusti manj predvidljivim muzikam. Skratka, neulovljiva, idiosinkratična, vrhunska in nadležna godba.

Anže Zorman

 

 

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.