Balladero – Club Deuce

Balladero - Club Deuce

2012, Club2 Records

Slovenska glasbena scena je bogatejša za projekt imenovan Balladero, ki je malce nenavaden po tem, da vodilne vloge ne nosijo niti kitare niti elektronsko gumbovje, temveč so glasbene niti prepletene okrog starega dobrega klavirja. Idejni vodja albuma Club Deuce je Dominik Bagola, sicer tudi bobnar razpadlih Psycho-Path, ki je okrog sebe zbral pester nabor tako inštrumentov kot glasbenikov, sam pa poleg igranja klavirja prevzema tudi glavni vokal. Zvoki klavirja, ki ga v treh komadih pospremi tudi violina, bi vsekakor lahko odtavali v polje resnejše glasbe, ob spremljavi ostalih inštrumentov pa ta bojazen že ob prvem komadu postane odveč.

V celotni zbirki dvanajstih pesmi, izmed katerih je zadnja le inštrumentalna, namreč sodeluje klasični rockerski komplet inštrumentov, tako bobni, bas kot tudi kitara ali celo več njih, ki sicer baladno zastavljene aranžmaje povzdignejo v bolj nabrito in ne več tako zelo otožno zvočno podobo. V njo je vseskozi vpleten tudi zvok klavirja, ki sicer prevzema vlogo vodilnega inštrumenta, vendar s svojim nepretencioznim in minimalističnim pristopom vseeno često deluje kot nevsiljiva spremljava. V večini komadov se kaže izreden občutek za tkanje melodij, skozi katere inštrumenti postopoma gradijo atmosfero in tako efektivneje vodijo pesmi do njihovega vrhunca. V skladu s sestavo pesmi je tudi glasovna interpretacija Bagole večji del linearna in brez opaznejših odklonov, tako da se album ob vsakdanjih domačih opravilih in posledično nezbranem poslušanju brez težav prelevi v zvočno kuliso nemoteče, a zato nič manj kvalitetne glasbe za ozadje.

Med številnimi tako domačimi kot tujimi gosti le inštrumentalne domene na glavnem vokalu najdemo tudi X-faktor domino Jadranko Juras, s pomočjo katere se edini slovenski komad Če bi prilega celo strogemu formatu slovenskih radijskih postaj, medtem ko je že konzumacija naslednjega Monsters, v katerem v skoraj šestih minutah simbiozno zadihajo odrezavi klavirski ritmi, dodatna tolkala in gostujoča Melée, za povprečenga poslušalca omenjenih frekvenc bržkone prezahtevna naloga. Pred njimi si namreč že puhloglavi uredniki zastavijo kup vprašanj o nesprejemljivi dolžini, nemogočem refrenu, nekonvencialni zgradbi pesmi, navsezadnje pa tudi o tem, kdo za vraga je Melée.

Jurij Bizjak

Povezani članki:

Značke: