Balkan Beat Box v tržaškem Teatru Miela

 

Balkan Beat Box

Trst / Teatro Miela
15. 4. 2012
Vstopnina: 15 €

 

V nedeljo se je v tržaškem gledališču Miela ustavil Balkan Beat Box. Da smo si na jasnem, BBB nima z Balkanom nič skupnega. Morda bi se v ZDA živeča izraelska zasedba še lahko proglasila za Mediterance, Balkan oziroma njegove ritme pa so le spretno izkoristili v trenutku, ko je svet zajela manija romskih trub in podobnih zvokov. Podobno kot Shantel, nemški blondinec, ki je zavohal, da se da trube na štiričetrtinski elektronski podlagi lepo zapakirati in prodati evropski klubski sceni.

Ampak resnici na ljubo to delajo dobro, predvsem pa se vse manj omejujejo zgolj na Balkan. Kot dokazuje tudi novi album, ki so ga na deževen nedeljski večer predstavili v Trstu. Dvorana je bila kljub nedeljskemu terminu lepo popolnjena, publika odlično razpoložena, skupina pa tudi. Začetek koncerta je bil v znamenju albuma Give. Začeli so kar lepo po vrsti in zaigrali prva dva komada z nove plošče. Taste of Where I’m From in Part of the Glory. Oba potencialna hita. Po kratkem izletu v pretekle glasbene uspešnice je sledila je pesem Enemy of Economy. Oda gospodični paranoji, ki je nastal potem, ko so zaradi strahu, da je pevec Tomer Yosef terorist, zaustavili let Air Alaske. Sledil je pretežno instrumentalen Suki Muki, za katerega si je BBB – tokrat kot sekstet – sposodil ritme brazilskih favel. Ki so bila za mehkejših elektronskih ritmov vajena italijanska ušesa malce prevelik šok, kar se je poznalo tudi po tem, da se je publika za trenutek kar malce ustavila. A ne za dolgo, saj je BBB dodal ravno pravo mero trub, no, saksofonov, s katerimi jih je hitro znova zazibal v poplesovanje.

Nato se je počasi začel izlet v preteklost. Nizali so se priljubljeni hiti, kot so Move it, Hermetico, pa Digital Monkey in še kaj. Publika je bila več v zraku kot na tleh. Tudi band. Ki pa je resnici na ljubo vseeno malček bolj statičen, kot je bil, ko smo jih denimo leta 2007 prvič videli na legendarnem koncertu na Metelkovi. Pevčevo irokezo je zamenjala kratko pristrižena pričeska, mamam bi bila všeč tudi zgledno zlikana srajčka. Ampak še vedno imajo energije več kot dovolj za en koncert.

Do konca tokratnega smo slišali še kakšno novo pesem (Urge to Be Violent, Look Like You), nato pa so ga do konca pripeljali po preizkušenem receptu – s starimi uspešnicami, ob katerih je cela dvorana ekstazirala v divjem poskakovanju in plesu. Kar se mene tiče, bi si boljši zaključek tedna težko predstavljala.

 

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak 


 

Povezani članki:

Značke: