Wang Dang Doodle in zares blues – Marc Ribot v Klubu CD

Marc Ribot

Ljubljana / Klub CD
27. 3. 2012

Začelo se je v Afriki. Repetitivnost, ritualna funkcija, fizična involviranost, take reči. In, tako pripoveduje standardna naracija, so prišle ladje, se je posejal bombaž in se je tlačilo črnca, pa je v delti Missisipija in kar je še teh krajev zapel blues. Pa ga je brenkal in pel in mu je v roke prišla električna kitara in so se mu pridružili belci in je prišel (pa kaj hitro odšel) psihadelični šaman Jimi Hendrix. Zvijal se je na odru, tipu se je peljalo, njegova kitara, feedback in distorzija pa so bolj ali manj za vedno spremenili godbe. Leta pa so tekla in nekdo, baje da postmoderna, je zadavil in posilil kar naracijo samo.

Hendrix je začel tripati na Dereka Baileya, in medtem, ko je obiral bombaž, si je prepeval v klezmer lestvicah. Jap, takšni časi so to, in ob marsičem, kar lahko še rečemo za Marca Ribota je, da je le malokateri (če sploh kateri) jazz, blues ali rock kitarist tako postmoderen, eklektičen in divergenten, pa obenem tako avtorsko samosvoj, sonično prepoznaven ali artistično dosleden. Citat tu, kliše tam, od časa do časa se mu še solidno odtrga, ampak obenem je tip en težak. Tak modernistične sorte bandit, ki gradi napetost, se poigrava z odsotnostmi ter nerodnostmi in rad povsem suvereno obide všečnost,  ki jo tako vešče nakaže, skoraj zajaha in ti tik pred nosom zapre vrata.

No, ta isti Marc Ribot je s projektom Really the Blues in ob bobnarju maestru JT Lewisu, pa staremu znancu naših odrov Bradleyu Jonesu na basu in z nenadkarljivo obrazno mimiko navdahnjenim Cooper-Moorom na klaviaturah prišel špilat blues. Ne jazz, ne postblues, ampak – blues. Kot pravi sam Ribot, tisto muziko, ki si jo slišal v zgodnjih jutranjih urah na določenih radijih v petdesetih ali šestdesetih letih in, dodaja avtor prispevka, katero bi z raskavim glasom in s čikom med zobmi napovedal Tom Waits. We’ve got some dirty blue notes set up, my dear listeners, and we’re goin deep down off the ground. Ko je bilo to še moderno, bi se temu reklo pastiš. K sreči ni več, in podobno kot nedavno na istem odru tudi strunar Elliot Sharp se je, brez ironije, špilalo dober, domač blues iz vseh vetrov. Ajde, tak, ki je za Alberta Aylerja in Sun Raja res že nekje slišal, a mu takšno razgrajanje spet ni nek blazen trip.

In so špilali pretežno standarde, kup znanih komadov, ki jih recenzentov sklerotični um pri najboljši volji ne more umestiti. Spočetka so se kar dobro držali in le Ribotov razglašeni vokal je naznanjal, da ni vse, kot bi moralo biti. Pripravljenega na slemanje in trans so me sorazmerno ubrani in pomirjeni začetni štikli kar malo prizemljili, češ, kje zaboga je akcija, tole blago zvijačeno fraziranje je res čisto preveč … blues. Pa so se, nejevernemu Tomažu v brk, desci na odru začeli razvnemati in kitaro je končno začelo ne le zanašati na ovinkih, ampak jo je ucvrla po svoje, vsa električna in zažgana, res nič ne ujame blues patosa kot oreng feedback in slide tehnika ala svet je res tak jebeno blue, da se mi pelje. Z razrahljanimi okviri svoje strogosti je Ribot lahko prav prijeten. A roko na srce, Ribotu ni treba biti prijeten. Sploh prvi del večera je bil fenomenalen, tekoč in poslušljiv, in, kaj naj rečem, vse to kar malce preveč. Saj vem, really the blues, zares blues, pa vendar je malce manjkalo vsaj nekaj ribotovske tenzije in nelagodja, pa tistega njegovega umetelno disonantnega štrikanja in krotovičenja forme.

Pa je večer prinesel tudi tega in drugi del večera je bila tista prava bomba, ko se je ne le Ribot večkrat konkrento snel z verige, ampak je tudi Cooper-Moore groove klaviatur večkrat zapeljal v bolj impro, z notranjimi demoni nasičene vode. Pa seveda ne samo oz. toliko v jazz, bolj v rokenrol in v tisto, tako telesno kot glasbeno gestikuliranje, ritualnost, jebeno Afriko, skratka. Koordinate kitarske godbe so bile virtuoznost Jamesa Blooda Ulmerja na eni strani in robustnost Hendrixa, gravitacijo pa je držala efektivna, celo malce diskretna boben bas sekcija, kjer je sploh JT Lewis fural zelo standardno ritmično sliko, takšno, funkcionalno in po propisih, ki pa je zntoraj tega uspela nositi takšno raznolikost in zgovornost, naphano s kopico prefinjenih akcentuacij, odstopanj, ki je v slehernem udarcu komunicirala preko večrazsežnih plasti in detajlov. Nič več ne bi človek zahteval od njega, pa je vseeno prav na koncu tudi on popustil in se izšel iz obrazcev s takšno ritmično in dinamično majstrovino, da je koncertu res dodal še piko na i in še dolgo po koncu nastopa, all night long, sva s prijatlom hreščala weeeng deng dooodleee.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Nina Frank

Povezani članki:

Značke: