tUnE-yArDs v Menzi pri koritu

tUnE-yArDs

Ljubljana / Menza pri koritu
8. 3.  2012 

Ameriška glasbenica Merrill Garbus je s projektom tUnE-yArDs, pod imenom, s katerim sicer deluje že od leta 2006, dodobra pretresla “indie” glasbeno zvrst. S prepletanjem zvrsti art popa, loopov, hipohopa in afriških ritmov je ustvarila prisrčno kombinacijo eksperimentalnega folka, ki ga sedaj zaradi širšega uspeha obeh albumov (BiRd-BrAiNs, 2009 in w h o k i l l, 2011) skupaj s pomočjo dveh saksofonistov in basista (Nate Brenner) predstavlja vse od Evrope, preko Južne pa tja do domače Severne Amerike. Ker se v besedilih pesmi v precejšnji meri ukvarja z reprezentacijami ženskosti in seksualnosti, tudi ali predvsem zaradi lastnega spopada z depresijo in motnjami hranjenja, bi si težko izbrali boljši termin za prijetno koncertno presenečenje ljubljanske glasbene ponudbe. Koncert je namreč potekal na mednarodni dan žensk (predvsem feministk) in v okviru13. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore. 

Razprodan koncert je otvorila polovica slovenskega dueta Kiuriki, Nina F. oz. Kikiriki. Zaradi odsotnosti bobnarske polovice smo se, takrat še malo številčni obiskovalci, morali zadovoljiti le z njenimi analognimi efekti ponavljajočih se hrupnih vzorcev in se ob pivu spraševali, da bi bila ob prisotnosti bobnarskega člana izvedba za naša ušesa verjetno precej bolj prepričljiva, čeravno je tudi solo performens v nekaterih delih, ki niso spominjali izključno na kakšno elektro štanco, nakazal obete za v prihodnje. 

Izbira dua Kiuriki za predskupino vendarle ni bila naključna ali celo napačna, Merril Garbus je namreč nadaljevala natanko tam, kjer je Nina končala, pri loopanju, le da je ona po uvodni uverturi, poleg uporabe svojega vokala,  poprijela še za bobnarski palici in mini kitaro. S sprotnim snemanjem in preslikavanjem vokala in drugih zvokov je ves koncert na licu mesta ustvarjala zvočno podlago, basist in saksofonista pa so zvokovno sliko s spremljanjem in lastnimi solo interpretacijami še dodatno obogatili (recimo pri verjetno najbolj znanem komadu z zadnjega albuma, Bizness). Glasbeni tehniki so imeli v Menzi sicer cel večer z zvokom kar nekaj težav, a ne dovolj, da občinstvo – med katerim je bilo tudi kar nekaj nenaključnih tujih obiskovalcev iz naše zahodne sosede -, ki si so ga  tUnE-yArDs pridobili na svojo stran že od samega začetka, ne bi uživalo. 

Ves večer je tako izpadel kot nekakšna sproščena zabava med seboj stlačenih obiskovalcev. Z izjemo izvedb, v katerih je bil v ospredju Merrlin vokal, ostali inštrumenti pa so imeli trenutek tišine,  družbeno angažirana refleksivno tematska plat ustvarjanja tUnE-yArDs ni prišla v celoti do izraza, saj so se besedila, v kolikor jih nisi že predhodno poznal, težko razločila. A verjetno angažirani koncerti tudi niso njihov namen, saj očitno Merril in njenemu disko-funki-športno oblečenemu moškemu delu zasedbe ti predstavljajo predvsem dobro zabavo. Najbolj ‘aktivistično’ dejanje celotnega koncerta je tako bilo, da je v podaljšku koncerta, v nagovoru pred izvedbo zadnje pesmi, nesamozavestnemu obiskovalcu, ki je vzkliknil buuu na omembo mednarodnega dneva žensk, odgovorila z besedo na f.  A tukajle je potem hakelc, v čem se tUnE-yArDs razlikujejo od kakšne druge, verjetno da res ne tako inovativne, eksperimentalne zasedbe? Posneti album le z diktafonom in prenosnikom, kot je to storila pri prvem albumu, ter spajanje najrazličnejših glasbenih zvrsti ima lahko, brez pike na i, omejen rok trajanje. Ta pikica je manjkala že na tokratnem koncertu, malo več očitnejše angažiranosti ne bi bilo odveč. Osebno (odkoder črpa večino besedil) je, še vedno tudi, politično.

Tekst: Polona Černič
Foto: Jurij Bizjak 

Povezani članki:

Značke: