Tim Berne – Snakeoil

Tim Berne – Snakeoil

2012, ECM 

Uvodni, lirični in misteriozni klavir povsem samoten napleta temo pesmi Simple City; zdi se, kot da bi sredi temne tišine obstajalo le teh nekaj not, ki se vrtinčijo skozi prvo minuto ali dve in mimo katerih kot od nikoder prihajajo najprej posamezni perkusivni pihljaji. Ko se prš raznolikih zvočnih potez perkusionista začne gostiti, se počasi tudi klavirsko sprehajanje Matta Mitchella začne prizemljevati, in v blago disonantnih melodijah se začne porajati napetost. Takšna blaga, še vedno lebdeče tam nekje, in prečudovito se vanjo vplete baritonski klarinet z razrešujočo melodijo, malce razvrano, a živo. Tim Berne je to, z Mitchellom si dopolnjujeta premolke, ob njunem dialogu pa pesem v vse večje življenje vodi vse bolj prezenten Chess Smith na bobnih, katerega ritmičnemu pospeševanju morata slediti ostala dva muzičarja, ki iz komornega uvoda brezšivno prispeta v lahen, a  živahen drnec, ga začneta počasi miriti, kar vstopi še Oscar Noriega na klarinetu, se tako rekoč združi enkrat s klavirjem in drugič s saksofonom, da se izmenjujejo v tej igri, v kateri ne veš vodje in ti fokus prehaja prek klavirja, z njim zdrsne v klarinet in povzame smer saksofon, pa padeš v kovinski ritem in se potem kar naenkrat umirimo. Tokrat solo vodi Noriega, spet smo na misterioznem, lebdečem začetku, tu in tam se znajde drobec klavirja, tamle pa od nekod pade perkusivna zamisel. Niti ne opaziš, da so se drobci klavirja sestavili v kontemplativni niz, katere ponovno prizemljujejo nežne erupcije Chessa Smitha. Mitchell vse bolj gosto niza tone, čeznje pa Berne sestavlja razvlečeno, žalobno, a upajočo melodijo. Pesem se vse bolj gosti in po 14 minutah izteče v nekaj zaključnih klavirskih akordov.

Od tega trenutka pa do konca plošče Snakeoil je dialogov, vijug, malih improviziranih dogodkov, premolkov in velikopoteznih strukturnih koherenc še za pet komadov. Do neke mere različnih, nekaterih bolj nežnih, drugih urgentnih postbopovskih preigravanj, vseh pa vrhunsko posnetih, z zračnostjo, ki jo vsaj do neke mere lahko pripišemo producentu plošče Manfredu Eicherju. Tip je šef založbe ECM, kjer je kvartet z veteranom Timom Bernom na saksofonu in čelu zasedbe, nekaj mlajšim Oscarjem Noriego (klarinet in bas klarinet) ter mladima Chessom Smithom (znanem iz Xiu Xiu, Secret Chiefs 3 ter iz živalskega, fenomenalnega solo bobnarskega nastopa pred cca dvema letoma ter kot perkusionist v bendu Mary Halverson) ter mojstrskim Mattom Mitchelom (ki je v zadnjem desetletju igral z … no, vsemi) na klavirju posnel ta kuriozni plošček. Ki, najprej, obenem je eceemovski, kolikor je pač vrhunsko produciran, zračen in sonično prosojen, hkrati pa je tudi povsem Bernov, brezkompromisen, poln idej in življenja pa nenazadnje tudi zahteven.

Tim Berne je po circa štirideset lastnih ploščah prepoznaven avtor, ki je za tokratno izdajo pripravil nekaj posebnega. Najprej je že dve leti pred februarsko izdajo plošče ustanovil ta bend in nemalo časa preigraval material, ki se poraja na tem albumu. Kot pravi je končno imel zasedbo, pa tudi čas in pravi trenutek na umetniški poti za večji poudarek na kompozicijah, za improvizacije, ki so dodobra domače s koordinatami celote in na nek način skoraj bolj suverene kot pri bolj razpuščenem pristopu. Morda je tudi zato v glasbi manj običajne Bernovske fizičnosti in eruptivnosti ter več neke zelo premišljene dinamike v glasbi, ki – kot je nekje lepo rečeno – “is never overstating, overstaying or overplaying”.

Še vedno pa ne gre za skandinavsko eteričnost, marveč se že takoj naslednji komad imenovan Scanners začne s frenetičnim navalom vseh članov naenkrat. Uregentno se malo pred druge izteza saksofon, malce osamljeno in gibko se znotraj improvizirane teme prevprašuje Noriega, in … ustavimo se. Spet praznina, nad katero se dviga zdaj en in zdaj drug pihalec in pod katerima znova začne graditi Mitchell, komad pa se napolni z ognjevitim vijuganjem Noriege. Še preden opaziš, si spet v vrtincu dogajanja, ki se poraja v medigri štirih tako lepo enakovrednih sogovornikov in ki ga iznenada nonšalantno zaključi kratka in hitra klavirska pasaža.

Spet se začno plastiti teksture, ki jih nekonvencionalno nanaša Chess Smith s svojim perkusivnim arzenalom, pa nenehni in integrirani ritmični preobrati, serpentinasta, včasih baladna (skoraj, za kak trenutek, Garbarekovska) in drugič visoko abstraktna pohajanja pihalcev, nenazadnje pa komadi, v katerih se izgublja le poslušalec, nikoli pa komadi sami. Malokatera plošča zadnjega časa se prav vseh sedemdeset minut svojega trajanja tako dosledno razdaja. Pa, da se razume, ne brez investicije pozornosti, katero spolzke dimenzije vseh teh dogajanj spodnašajo, prevračajo in raznašajo v času in domišljiji.

Anže Zorman

Povezani članki:

Značke: