The Roots – Undun

The Roots - Undun

2011, Def Jam 

Hiphop velikani The Roots so, kakor mnogi veliki glasbeniki, takšno titulo že od nekdaj upravičevali predvsem s transžanrsko ustvarjalnostjo. Pa ne z idejnim prenasičenjem ali celo grobim kolažiranjem posameznih albumov in tudi ne z eklektičnimi zvočnimi selitvami med posameznimi albumi. Njihov konsistenten stilistični razvoj se že od začetka giblje v okvirjih soula, funka, jazza in radiofoničnega popa, ob katerih pa distinktivni vokalist Black Thought oz. Tariq Trotter vseeno odločno govori v jeziku repa in prizemljuje tako eksperimentalnejše odvode benda kot njih sam na sebi žmohtni groove.

Pa vendar je bila leta 2010 izdana plošča How I Got Over nekako prelomna. Že sicer pogosti gostujoči glasbeniki na njihovih izdajah so tam pomnoženi, izleti v bolj melodične (neo)soulish vode pa so tu ne le ojačani, marveč pospremljeni s povem novim indie in neofolkovskim zvokom in gostovanji. Če kdaj, je šele tu res smiselno govoriti o eklekticizmu; obenem je to še vedno odveč. Plošča je stilistično zaokrožena in konsistentna, vsebinsko izjemno močna in po svoji darežljivosti tudi po mesecih poslušanj nedvomno en ustvarjalnih presežkov ne le znotraj njihovega opusa marveč tudi znotraj sodobne popularne glasbe. Bila je plošča leta 2010, in ker je preprosto preveč huda za časovne omejitve, še plošča leta 2011.

S tem pedigrejem je torej lani decembra izšla njihova enajsta studijska (sicer pa dvanajsta oz celo trinajsta, pač odvisno od metode štetja) plošča Undun. Še bolj utemeljeno se lahko reče, da je How I Got Over plošča leta 2011 tudi zaradi tega, ker je Undun prej njen drugi del kot samostojen album. Če se je 42 minut prejšnje plošče zdelo malo, mnogo premalo, kaj torej reči o 33 minutah vrhunskega zvoka novih Rootsov. No… nekaj že, a za začetek predvsem seveda razočaranje nad minutažno skopostjo novega albuma.

Ta je verjetno posledica konceptne narave plošče, ki v vzratni naraciji iz komada v komad pelje zgodbo Redforda Stevensa, mladca, katerega iztek življenja s piskom bolnišnične sobe naznani uvodni komadič Dun. Nadaljuje ga verjetno vrhunec tega zelo molovskega albuma, komadič Sleep, v katerem nam Redford podaja svoje poslednje refleksije o njegovem življenju, ki se vzratno riše skozi prihodnje komade vse do njegovih zgodnjih najstniških dni. Black Thought ter spremljajoči Big K.R.I.T., Dice Raw in Greg Porn bolj ali manj prepričljivo podajo zgodbo o transformaciji bistrega in častihlepnega poba iz ghetta do ciničnega in utrujenega dilerja ter končne, prerane smrti. Pri težavnosti projekta v jeziku repa in po nareku beatov loviti literarno večplastnost in avtentičnost je ta ‘bolj ali manj’ pravzaprav že več ko solidno, ni pa ta vsebinski del tisto, zaradi česar bi človek že govoril o odlični plošči (resda bolj EP kot LP, jebojim konceptnost). A odlična plošča to vendarle je.

Inštrumentalna, atmosferska in produkcijska plat je pač tisto, zaradi česar so Rootsi povsem svoj hiphoperski svet. In ta tudi tokrat deluje. Najprej še kako zelo v Sleep z malce razglašenimi klaviaturami in razpotegnjenimi krpami syntov, kjer so verjetno bolj podobni Portisheadom, kot so si v zadnjem času ti sami. Pa potem v sledečih Make My in One Time, ko se povsem podajo v neosoul vode in z melodično odkritostjo kar drzno hodijo po mejah še sprejemljivega cukra. Malce bolj razživel Kool on preči prefrigana funkovska kitarska zanka, obenem pa je komadič še malce indie in r’n’b, kakor je ta fuzijo težko opisljiva in zamisljiva. V naslednjih dveh komadih se naplete bolj trd hiphop flow in klasične, nekoliko urgentne beate, zadnjo trije komadi pa se spet povrnejo v še bolj How-I-got-over-ish brezšivni in smooth konglomerat. Plošča se nato zaključi v štirih kratkih narativno zastavljenih in abstraktnih inštrumentalih, ki brez pretiranega delanja sile flowu plošče slednjo zaključijo. Konceptualnost albuma jih baje opravičuje, pa tudi sicer je to legitimna in drzna umetniška odločitev. Pa vendar, tudi popvsem odvečna – tule The Roots vendarle storijo ravno tisto, česar jih uvodnem sestavku odvezujem; po nepotrebnem kolažirajo.

Pa vendarle, pri takšnem bendu in takšni glasbeni vitalnosti so vse negativne opazke drobna zadeva. Morda zato, ker mi kot fenu prav tega novega zvoka Rootsov manjka kritičnosti. Ali pač tudi ne, nemara gre res za odlično ploščo in dostojnega naslednika prejšnje, po kateri bi bilo tako posnemanje kot pretirano odstopanje razočaranje. Pa je previdno nastal tale kratek plošček, ki ne zveni kot neizdani komadi s prejšnje plošče, marveč kot suvereno, pa vendar samo-omejeno raziskovanje novih horizontov. Tri mesece po izdaji in po treh mesecih poslušanj Undun še vedno ni ne postana in ne pozabljena plošča. To je zaenkrat več kot dovolj.

Anže Zorman

Povezani članki:

Značke: