Plesni orgazem pod odrom Kina Šiška – Parov Stelar Band

Parov Stelar

Ljubljana / Kino Šiška
2. 3. 2012 

Da bodo razmeroma drage karte edinstvenega, svetovno priznanega glasbenika, ki mu je uspelo ustvariti nenavadno mešanico glasbenih žanrov, razprodane, je bilo pravzaprav pričakovati. Obvestilo, ki so ga DrumWise Lunik objavili kar štiri dni pred petkovim koncertom, pa je bilo rahlo presenetljivo in je v kombinaciji z neučakano gručo ljudi, ki se je pred ljubljanskim Centrom urbane kulture začela nabirati okoli sedme ure, napovedovalo nedvomno spektakularno izkušnjo. V primeru, če bi se kdo tik pred zdajci premislil in želel prodati svojo karto, so pred samim vhodom zamudniki upajoče dvigovali napise o neizmernih željah po lastništvu kart, a marsikdo je žal ostal zunaj.

Ogrevati nas je pričel slovenski trio Jimmy Barka Experience, ki sestoji iz dveh DJev (DJ Borka in DJ Bakto) ter Marjana Stanića na bobnih. Sama podoba na odru je dokaj nevsakdanja, saj nismo ravno vajeni dveh DJev, ki stojita vsak za svojim gramofonom in ustvarjata zvok posameznega instrumenta, poleg njiju pa soustvarja energični tolkalec, čigar naloga ni le spremljevalni ritem, temveč je velikokrat prav sam zaslužen za improvizacijske dodatke, ki so obnoreli prisotne. Postregli so nam z izredno pestrim repertoarjem, ki je zaobjemal vse od funka pa do orientalskih in etno zvrsti, z zgoščevanjem basov ter vedno hitrejšim ritmom pa so si prislužili rastočo množico na plesišču. Primernejšo ogrevalno skupino si težko predstavljam, saj so s svojimi elektronskimi funk melodijami ustvarili kipečo energijo, potrebno za primerno preživeti nadaljnji večer.

Napetost v zraku je rasla in kapaciteta dvorane se je napolnila, kar je lahko pomenilo le eno – oder bodo kmalu zavzela zasedba, ki se skriva za imenom Parov Stelar. Kot zvezde svetovnega ranga si seveda lahko privoščijo zamudo, a zaradi zavlačevanja se je vzdušje iz plesnega spremenilo v debatno, in ko se je na odru namesto nestrpno pričakovane šesterice znašel nenapovedani DJ ter nas nadaljnje pol ure poskušal ohraniti v plešočem stanju, se mi je prvič zazdelo, da od večera pričakujem preveč. Morda je bil mišljen kot kratka pavza, rahli počitek za nadobudne plesalce po preplesani uverturi, a očitno potrebe po njej ni bilo, saj se je izpod odra začelo razlegati glasno skandiranje in končno so svoj zasluženi prestol zavzeli skrivnostni severni sosedje. Skupini, ki deluje pod okriljem programerja Marcusa Furederja, več kot očitno ne manjka privržencev, saj je dvorano zajela histerija, ki se je polegla šele po končanem nastopu. Max the Sax (saksofonist), Jerry Di Monza (trobentač), Willie Larsson Jr. (bobnar), Michael Wittner (basist) ter vokalistka Cleo Panther z Marcusom alias Parov Stelarjem ne ustvarjajo le unikatne glasbene zvrsti, ki preprosto pritegne poslušalce in se le malokdo lahko upre njenim vabljivim plesnim melodijam. S fuzijo elektronike, jazza in swinga ustvarijo pravo dramatično pravljico, katere uvod je bila izpoved Clee, da se po njenih žilah pretaka slovenska kri, kar je pri prisotnih seveda spodbudilo glasne vzklike in je že tako estetko ter zvočno izpopolnjenemu nastopu dodalo pristnejšo ter bolj osebno podobo.

Ker je bend za letošnji april napovedal izid novega albuma The Princess, so nam predstavili tudi nekaj novejšega materiala, ki ga je občinstvo sprejelo vse prej kot s hladno distanco. Če se ne motim (kar ni tako neizvedljivo, saj sem tudi sama podlegla plesni evforiji), si je prav Jimmy’s Gang s prihajajoče plošče prislužil enega glasnejših odzivov. Če seveda ne upoštevamo Parov Stelar klasik, kot npr. Matilda, Catgroove, Chambermaid Swing …, ki so izzvale neizmerno radost in v publiko pošiljale novo energijo, potrebno za migajoča se telesa (na žalost so se le-ta zaradi rahlega pomanjkanja prostora na viških plesne ekstaze zaletavala drug v drugega).

Cepetajoči, glasno kričeči dvorani je dvakrat uspelo ponovno priklicati skupino na oder ter uživati v zasluženem dodatku. A vse lepo se slej kot prej konča in tako je tudi ta swing saga okoli pol ene ure zjutraj obrnila zadnji list svoje pripovedi. Ugledati je bilo le še prešerno nasmejano množico, ki se je mirno stekala skozi vhodna vrata, odeta v post-koncertni šok, zavedajoč se, da se je vsaj enkrat v življenju resnično naplesala.

Tekst: Petra Vadas
Foto: Tjaša Janovljak in Filip Rijavec

Povezani članki:

Značke: