Na turneji z Melisso Etheridge

Melissa Etheridge

Berlin / Astra KulturHaus in Dunaj / Gasometer
1. 3. in 4. 3. 2012

Melisso Etheridge je po več letnem igranju v lezbičnih barih West Hollywood-a leta 1986 na enem izmed večerov opazil ustanovitelj zložbe Island Records, Chris Blackwell. V nekaj dneh je z njo podpisal pogodbo in ji omogočil snemanje istoimenskega prvenca (Melissa Etheridge, 1988). Prvo posneto verzijo albuma je založba zavrnila, ker ni odražal njenih živih barskih nastopov. Na voljo so ji dali nekaj časa in v le štirih dneh je posnela album, ki ji je s pesmijo Bring Me Some Water prinesel prvo izmed skupno petnajstih nominacij za nagrado grammy, dve izmed njih je tudi prejela (leta 1993 za Ain’t It Heavy in leta 1995 za Come To My Window, obe za najboljši ženski rock vokal). Na dosedanji glasbeni poti je izdala dvanajst albumov, ki so se le v Združenih državah Amerike, po podatkih Nielson SoundScan, prodali v nekaj manj kot 11 milijonih izvodov, najbolje se je prodajal album Your Little Secret (1995; 1,3 milijona prodanih izvodov), celo bolje od albuma Yes, I am (1993), s katerim je postala širše prepoznavna.

V zadnjem desetletju se je njena glasbena pot zaradi sprememb na ljubezenskem področju, družinskih obveznosti (je mati štirih otrok) in zdravstvenih težav (leta 2004 so ji diagnosticirali raka na dojki) umirila, besedila pesmi, v katerih je vedno odražala lastna čustvena stanja, želje in hotenja, so se temu ustrezno spremenila. Najbolj se je to odrazilo na albumu The Awakening, ki ga je revija Rolling Stone sicer uvrstila med 50 najboljših albumov leta 2007. Konec aprila 2010 je izšel njen zadnji album, Fearless Love, s katerim se je, vsaj z nekaterimi pesmimi, vrnila na pot rokovske slave. Album je v tednu po izdaji, z okoli 40.000 tisoč prodanimi izvodi, pristal na sedmem mestu bilboardove lestvice. Že skoraj dve leti album predstavlja na turneji Fearless Love Tour. Že leta 2010 se je na štirih koncertih ustavila tudi v Evropi, letošnjo zimo pa se je po več kot desetletju odpravila na daljšo evropsko turnejo z osemnajstimi koncerti v sedmih državah (Irska, Velika Britanija, Nizozemska, Belgija, Švica, Nemčija in Avstrija).

Kljub dolžini njene glasbene poti ostaja Melissa Etheridge ena izmed redkih ženskih mainstream rock, kantri ter pop izvajalk, ki vedno znova dokazuje, da rokat ne znajo le moški izvajalci in da so ženske v glasbi sposobne veliko več kot le kazati oprsje in zadnjo plat, čeravno je njihova predvajanost na večini radijskih in TV postaj obratnosorazmerna s količino blaga na njihovih telesih. Melissa je pač glasbenica, ki se lahko na turnejo odpravi le s kitaro in s svojim vokalom. To je v preteklosti že storila. A na tokratni evropski turneji je, na lastno zabavo in na zabavo (nas) obiskovalcev koncertov, s spremljevalnimi glasbeniki (Blair Sinta na bobnih (Alanis Morissette, Damien Rice, Annie Lennox, itd.), Brett Simons na bas kitari (Brian Wilson, Beach Boys, Gary Jules, Jennifer Love Hewitt, Anastacia, Liz Phair, Fiona Apple, itd.) in kitarist Pete Thorn (Chris Cornell, Alicia Keys, Jewel, Courtney Love, itd.)) z izborom pesmi, njihovim zaporedjem, kratkim izvajanjem nekaterih znanih komadov drugih izvajalcev  med glavnimi skladbami, poskrbela za dve urni rokenrol užitek.

Če je bilo vzdušje na berlinskem koncertu bolj domače in sproščene narave, kot posledica nekoliko manjše dvorane, pa tudi dejstva, da je Melissa Berlin obiskala nazadnje že leta 2010, je bilo vzdušje v polnem Gasometerju toliko bolj napeto in v pričakovanju, saj se je na Dunaju nazadnje ustavila leta 2004. Melissa je, po večini zvestim, oboževalcem – med katerimi je potrebno izpostaviti, tako v Berlinu, kot na Dunaju številčno močno zasedbo simpatičnih bučic –  ponudila, kar so deprevirani njene žive muzike najbolj potrebovali – izbor njenih naj komadov (glej seznam pesmi), z nekoliko večjim poudarkom na zadnjem albumu, vse skupaj začinjeno z žlahtnim izborom kratkih izsekov komadov drugih izvajalcev vključenih v izvajanje drugih pesmi: I’m on Fire (Bruce Spingsteen), Fever (Elvis Presley) in You Can’t Always Get What You Want (The Rolling Stones).

Oba koncerta je s prvimi udarci na boben in kitarskimi rifi otvorila fantovska trojica, dokler ni Melissa z lasmi naprej čez obraz, v počepu in z desnico trdno okoli vratu ene izmed svojih po meri narejenih kitar Ovation začela rokenrol šov. Če je koncert začela z najuspešnejšo pesmijo zadnjega albuma Fearless Love, ga je končala z dvema še vedno njenima najpopularnejšima skladbama, že omenjeno Bring Me Some Water ter v podaljšku, z desetminutno, v pretežni meri solo izvedbo, vedno odlično Like The Way I Do. Na koncertih, ki jih je v Evropi izvajala v letu 2010 s štiričlansko bend zasedbo, je bil zvok zaradi prisotnosti klaviaturista drugačen, na tokratnih koncertih je bila kitarska sekcija bistveno bolj izpostavljena. Z odličnim rifi Petra Thorna in bas improvizacijo Bretta Simonsa (predvsem v Berlinu) je delovala kot dobro naoljen kitarski stroj (število kitar in njihovih menjav je bilo temu primerno), pri čemer delo bobnarja ni zaostajalo.  A da zelo očitno v naprej dobro premišljeno zasnovana koncerta (in tudi vso turnejo) le ne bi bila povsem dokončno v naprej načrtovana, je Melissa pustila nekoliko prostora za glasbene želje najzvestejših oboževalcev v prvih vrstah in temu ustrezno tudi prilagodila seznam pesmi. Vsem obiskovalcem je ustregla z mirnejšo uspešnico You Can Sleep While I Drive, ob kateri sta obe publiki izkazali svoj pevski talent in ne le nadarjenost za dretje na ves glas kot pri večini drugih pesmi. Občinstvo jo je na obeh prizoriščih aktivno spremljalo, ploskalo, mahalo z rokami, pelo/se drlo, plesalo, se prerivalo za boljšo pozicijo (vse najboljše so bile, seveda, zasedene že pol ure pred pričetkom), od povsem samega pričetka koncerta, ob koncu koncerta na Dunaju pa je prišlo celo do omedlevanja in posredovanja varnostnikov. Vzdušje, ki ga dandanes na koncertih, še zlasti pa v Sloveniji, zelo redko občutiš, če sploh.

Odlično izpeljana koncerta zrele izvajalke torej, ki bo po intervjuju za nek avstrijski spletni glasbeni portal na odrih še od deset do dvajset let. Jaz sem ZA! Tokratna turneja je pokazala, da za to ni nikakršnih ovir, saj roka hudičevo dobro. Da od poslušalca glasbe Melisse Etheridge preideš do rednega obiskovalca njenih koncertov, je potrebno le obiskati svojega prvega. Za vse ‘vernike’, na pol prepričane, dvomljivce in ‘nevernike’, v Evropo se naj bi vrnila že naslednjo leto.

Polona Černič

Seznam pesmi:

Berlin:
Fearless Love
If I Wanted To
Chrome Plated Heart
I Want To Come Over
Let Me Go
Lucky
Come To My Window
The Different
You Can Sleep While I Drive
No Souvenirs
Drag Me Away
Must Be Crazy
Nervous
Bring Me Some Water

Podaljšek:
Like The Way I Do

Dunaj:
Fearless Love
Your Little Secret
Chrome Plated Heart
I Want To Come Over
No Souvenirs
Nowhere To Go
Come To My Window
All The Way To Heaven
Indiana
You Can Sleep While I Drive
Drag Me Away
Meet Me In The Back
Nervous
Bring Me Some Water

Podaljšek:
Like The Way I Do

 

Povezani članki: