Metaamerikanski žur – Wilco v Zagrebu

Wilco

Zagreb / Zagrebški velesejem
11. 3. 2012

Če govorim z osebnega stališča, sem na kocnertu kultnih (kako izmuzljiv izraz, kadar ga želim pripeti takšnemu bandu) Wilco, dobil natančno tisto, kar sem pričakoval. To pa še ne pomeni, da sem pričakoval dovolj – natančneje, dobil sem še tisto, kar tovrstne ideje težko zajamejo.

Naj razložim; Wilco se skozi kariero ves čas gibljejo po danih prostorih ameriške romantične zapuščine; z vetrom večnega uporništva, melanholije prostranih prostorov v jadrih. Toda, čeprav na prvi pogled občuteno, pa ne takoj ugotovljeno dejstvo je, da so Wilco v isti meri, če ne bolj, izjemni glasbeniki, ki se z veliko pedantnostjo osredotočajo na natančnost, inovativnost in igrivost svojega igranja. Ne samo v kratkoročnem smislu, temveč tudi konceptualno. Njihovi albumi vedno prinašajo nekaj novega. Njihova diskografija je zgodba o veliki raznolikosti, ki ostaja uganka za karizmatičnim frontmanom Jeffom Tweedyjem. Ta uganka pa se je na koncertu v Zagrebu pokazala za še globljo. Čar Wilcov je pač v tem, da ostanejo skrivnostni, četudi igrajo komade, s katerimi se lahko poistovetimo domala vsi.

Z verjetno najbolj takšnim so koncert udi odprli – z Misunderstood, ki je, sodeč po posnetkih, ki se jih da naloviti po medmrežju, adut, ki vedno zažge in ki je vedno predstavljen isto, saj je kot projekcija nekega univerzalnega, silovitega čustva, težko drugačen. Kljub temu in zato ga je bilo doživeti neposredno, v fizični prisotnosti banda, zelo očarljivo, ganljivo, premikajoče. Hec pa je, da je Misundestood edina velika himna banda. Z vrsto naboja, ki so ga ponudili z njegovo izvedbo, so Wilco, vsaj obiskovalcem, ki z niso imeli koncertnih izkušenj, ponudili tla, na katerih so zdrsnili tisti, ki niso bili pripravljeni za skoraj dveinpolurno nadaljevanje. To je pomenilo obrate v tipu komadov, v albumih, s katerih so ti prihajali, v poteku njih samih, v celotni dramaturgiji koncerta. Nič ni bilo tako stalno kot avra tistega, kar se je dogajalo samo na odru in do česa se je bilo, ob analitičnem pristopu mogoče dokopati samo preko oddaljenega opazovanja.

Drobne premene v domala popolnem obvladovanju glasbene govorice in komunikacija le-teh s samo zunanjo podobo, ki jo je band izkazoval, so nudile zelo bogat vir za refleksijo o sami naravi ansambla. Izjemno tekoča govorica Wilcov kot živega organa je porajala vprašanja o razmerju med eksperimentom in klasičnimi formami, o tem, kje v njihovi glasbi se sploh skriva tisto, čemur rečemo sporočilo in če je zasedbo sploh mogoče misliti kot rockerski kolektiv v klasičnem smislu.

Vsi člani banda v prostoru svojih igračkanj tvorijo fluidno celoto, ki je bila sposobna izpeljati setlisto, v kateri so se menjavali medsebojno zelo različni komadi, povezani v serije, ki bi jih bilo mogoče našteti kar nekaj. Tako smo videli tihe, že skoraj banalne, a težke balade, zaigrane z izostresnim posluhom za tišino, ki je omogočil oblikovanje že skoraj ekstravagantne zvočne čutnosti, žurerske alterrockovske odlomke, ki so v enaki meri nadgradnja kot posmeh klasičnim strukturam skladb, po tem principu pa spet vdiranje dolgih kitarskih solaž, gimnasticiranja prstov, jamovskih presežkov, ko je vsak član banda nosil svojo vlogo v kolektivu in se obenem bil ves čas sposoben povezovati z zvočenjem vsakega posameznega, se povezovati v nove v kontekstu enako osmišljene nadihe.  Kar pri tem najbolj preseneča, pa je to, da Wilco skozi lastno odrsko kuliso tega niso prikazovali na način, da bi lahko skozi njega vrednotili njihov pomen.

Močno sem bil presenečen, ko sem na začetku bisa, ob komadu, ko je bobnar ustvarjal virtuozno in silovito strukturo, ko so cvilili efekti in je preostanek banda igral po principu akustične rockovske romantike, opažal, da se vsi člani zasedbe obnašajo, kot da igrajo to, kar pač na navidez vedno igrajo ali kar drugi bandi igrajo v dramaturško zaokroženih folk-rock pesmih. Presenečen toliko bolj, ker nisem mogel ugotoviti, če gre za gledališčni pristop ali spremljam zgolj trenutek, ko se izkazuje ves genij zasedbe skozi dokončno in spontano osvojitev ne samo glasbenih prostorov, ki jih raziskujejo, ampak tudi paradigme popularne glasbe kot take.

V dolgem bisu so nejasni vtis samo še potrdili, ko so v polurno, pogosto neprekinjeno serijo povezali komade z zelo različnih albumov, razjasnili njihovo skupno podlago in jih popeljali v popoln odklop, naspidirano žaganje, divji vrtinec nadvladovanja lastne glasbe in nekaj med otroškim samonavdušenjem ter posmehom vsem rockerskim drkačem od začetka do danes.

Pa to še ni vse – potrebno je poudariti, da so neprekinjeno in debelo rdečo nit kljub vsej raztrganosti setliste obdržali na podlagi lastne brezkompromisnosti, ki se je kazala tudi v komunikaciji s publiko, skozi oguljene fraze, izgovorjene s takšno samozavestjo, da bi v njih lahko brez težav iskali tako iskrenost kot ironijo.

In to, ta samozavest, do skrajnih meja pripeljani in elegantno izpeljani glasbeni profesionalizem, je tisto, kar bo ostalo najbolj v spominu – čeprav mi je bilo že kar nekaj časa pred koncem koncerta jasno, da sem videl že vse in da me bodo nova presenečanja presenečala ravno toliko, kot me bodo dolgočasila. Jasno mi je pač bilo tudi, da se splača ostati zaradi gole, naslajajoče strasti v obravnavanju navidez največjega dolgčasa, velikega paradoksa med možnostjo vedno novih poudarkov in nezmožnostjo, da bi Wilco pred mojimi očmi stopili iz lastne igre, kolikor nejasna je že vsem, razen njim samim (če jo imajo resnično popolnoma v oblasti).

 

MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: