Ko greš na Dunaj, moraš pustiti trebuh zunaj – Paganfest

Primordial

Dunaj / Arena
23. 3. 2012 

Pravijo, da ko greš na Dunaj, moraš »pustiti trebuh zunaj«. In pregovor kot kaže, še vedno drži. Vsaj po ceni vstopnic za letošnji Paganfest, ki se je prejšnji petek odvil v znameniti dunajski Areni, bi to nedvomno lahko rekli. Pa poglejmo, če je bila visoka vstopnina upravičena?

Glede na to, da se po lanski izjemi letos pot te poganske turneje ni želela ustaviti v Sloveniji, smo se morali tisti bolj zagrizeni slovenski folk metalci odpraviti čez Alpe. Naša skupina se je odločila, da če že moramo na daljšo pot, gremo rajši kot v Gradec – kjer se je dan prej odvil klasični Paganfest večer – kar v avstrijsko prestolnico, kjer se je obetal tako imenovani »razširjeni dogodek«. In res, bil je razširjen v pravem pomenu! Vse skupaj se je začelo že ob 15. uri. Točnost je na koncertih in festivalih v organizaciji Rock the Nation ekipe že stalnica.

Pomladansko sonce je torej še močno pripekalo, ko smo, malenkost utrujeni od vožnje, stopali med poslopji tako imenovane »dunajske Metelkove«. Izza sten so se že plazili zvoki prve nastopajoče skupine – čeških Cruadalach, ki so imeli tokrat posebno priložnost deljenja odra s slavnimi imeni iz sveta folk metala. V Sloveniji smo fante in dekleti enkrat že lahko videli, ponovno pa prihajajo 26. aprila v ljubljanski KUD France Prešeren. Velja si jih ogledati, saj na nastopih pevec Jan resnično poka od energije. Tudi na Dunaju je bilo tako, zato me ni posebej presenetilo, da so imeli kaj kmalu pod odrom prav številčno publiko, ki je že tudi sodelovala. Če upoštevamo izjemno zgodnjo uro in to, da so bili prvi, so lahko z nastopom zelo zadovoljni. Imeli so tudi odličen zvok.

Kvalitetna zvočna slika se je ohranjala ves večer. Tako so tudi naslednji (prvi izmed »uradnih« bendov) z dobrimi obeti udarili Islandci Solstafir. Takoj sem opazil, da imajo izredno dobro pripravljenega mojstra za luči in svetlobne efekte. Videlo se je, da njihove pesmi odlično pozna, zato je bilo res prijetno gledati, kako močan vpliv ima lahko koncertna osvetlitev. To se žal mnogim vse prevečkrat, zdi popolnoma nepomembno. Kljub dobri scenski predstavi pa mi žal Solstafir glasbeno že kmalu niso bili več pretirano zanimivi. Glede na neodzivnost ostalih pod odrom sem sklepal, da nisem bil edini, ki je v tistem času ostal malček bolj zadržan. Nikakor ne trdim, da bradati posebneži nimajo neke edinstvene atmosferičnosti (njihov zaščitni znak so svojevrstni čisti in visoki vokali, ki plavajo na počasnejši instrumentalni podlagi), vseeno pa mi ta posebnost ni bila dovolj zanimiva, da se ne bi odpravil preverit, kakšno je pivo, ki so ga točili na zunanji terasi. Slabo sicer ni bilo, poceni pa tudi ne. Kakorkoli že; zbral sem tiste slabe štiri evre in na naslednji bend počakal zunaj, na svežem zraku.

Ob vrnitvi v zakajeno dvorano (Avstrijci nemara še ne poznajo t.i. protikadilskega zakona) so na odru že kraljevali nizozemski bojevniki Heidevolk. Dvorana je tokrat že pokala po šivih, energija pa je bila že na pravi ravni. Zvok, kot omenjeno, še vedno odličen, fantje pa so igrali suvereno in odločno. V slabi uri smo lahko slišali vse njihove uspešnice, nekaj manj znanih pesmi in pa tudi kar nekaj novih. Morda je znalo koga zmotiti le to, da so si vsi njihovi aranžmaji dokaj podobni in se mogoče po eni uri malenkost naveličaš podobnih rifov, ritmov, predvsem pa prevelike količine dvojnega vokala. Kar je lahko v manjši meri izvirno, se ob pretirani uporabi kmalu znajde na polici dolgočasnosti. Ampak stvar ni bila kritična. Še posebej nedvomno ne za prvo polovico dvorane, ki je vse do konca vztrajno pela z obema pevcema.

Najbrž ni bilo naključje, da so prvemu valu energije, ki je dvignila vso dvorano, sledili malce počasnejši in bolj atmosferični zvoki skupine Negura Bunget. Naravnost iz Romunije so prinesli daleč najbolj prvinski nastop večera. Že ob sami napovedi, pred meseci, sem se zdrznil, če sploh prav vidim. Negura Bunget so namreč daleč stran od t.i. »mainstream« baze, kateri pripada večina ostalih bendov, ki ponavadi zasedajo mesta na Paganfest turnejah. Vse so igrali v živo, brez kakršnihkoli matric in z ogromno različnimi glasbili, od katerih so bila nekatera že res prav čudna (kravji zvonci, razna starinska brenkala in tolkala, …). Ozračje je bilo prežeto s folklornimi zvoki, ki so nas z blackmetalsko spremljavo ponašali v temačne romunske gozdove. Publika se je med nastopom sicer opazno umirila, vseeno pa so Negurovci užili veliko podpore in pozornosti. Bili so osvežitev in želim si, da bi bilo v prihodnje moč na tovrstnih festivalih večkrat videti tudi takšna, manj promovirana, a izredno kvalitetna imena s posebno težo.

Ko so se Romuni poslovili, je sledil kratek premor po katerem je v Areni zakraljevala čisto drugačna sila. Žezlo so prevzeli nemški Equilibrium. Težko bi opisal, kako so horde oboževalcev v trenutku pridrle z vseh hodnikov nazaj v dvorano. Kot kaže, so Avstrijci veliki oboževalci nemško-krulečega hitrega metala. Na vseh obrazih si videl navdušenje in skupina je le-to seveda spretno izkoriščala. Temperatura v prostoru je skokovito narasla. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in epski klaviaturski vložki so dajali občutek veličastnosti. Škoda, da Equilibrium igrajo ob posnetkih in razen klasičnih metalskih inštrumentov niso imeli na odru vsaj klaviaturista, saj se mi zdi, da bi lahko igrali še bolj »živo« in neuniformirano. Ne glede na to, se mi zdi, da so bili Bavarci za ogromno (predvsem mlajših) avstrijskih prišlekov ta večer absolutni zmagovalci. Simbolično se je to pokazalo tudi ob pesmi Der Ewige Sieg, ki je bila najbrž tudi vrhunec njihovega nastopa.

Še dobro, da so med odmori organizatorji vztrajno odpirali velika dvoranska vrata, da se je lahko prizorišče vsaj za silo hladilo. K malce bolj vzdržljivemu ozračju pa je pripomogla tudi dobra razporeditev nastopajočih. Najbrž je zato, premišljeno, po premoru svoj gnev preko glasbe začela izlivati slovita irska zasedba Primordial. Z markantnim in že tradicionalno maskiranim pevcem Allanom so zopet malce upočasnili kolesje dogajanja, a hkrati dvigovali jezno napetost, ki kriči iz njihovih stihov ob opevanju temačnih dni otoške zgodovine. Svoj repertoar so odigrali kot se zagre, med publiko pa se je našlo tudi nekaj njihovih odločnih podpornikov, tako da tudi med tem koncertom ni bilo opaziti pomanjkanja odziva občinstva.

Se je pa kljub temu dalo opaziti ponoven dvig energije in navdušenja, ko so na oder priskakljali finski veseljaki Korpiklaani. Priznam, bil sem kar malo presenečen, ko sem ob prvih taktih sklepal, da tokrat njihova glavna karizma, Jonne, za spremembo ni pijan. Skandinavski godci so priredili pravi prvinski žur, kakršnega znajo le in samo oni. Ob pesmih, posvečenih različnim alkoholnim pijačam, je raja v parterju norela kot na najbolj izprijeni veselici. Seveda se je sčasoma izkazalo tudi, da pojoči kitarist le ni tako zelo trezen, kot sem domneval. Najbrž ne more iz svoje kože in sorazmerno z evforično norijo je naraščala tudi pogostost njegovih prisrčnih napak, pri katerih smo se lahko nekajkrat res pošteno nasmejali. Ni kaj, Korpiklaani dejansko živijo to, o čemer pojejo, zato so najbrž pri svojem zabavljaškem poslanstvu tudi tako uspešni. Na vrhuncu humpaste veselice so se jim na odru spontano pridružili še nekateri člani ostalih bendov, ki so vsi do zadnjega iz zaodrja z velikim zanimanjem opazovali pijansko zabavo.

Dosegli smo žarišče, in še dobro, da so se po nekaj ponesrečenih zaključkih vsi skupaj le uspeli (toliko bolj posrečeno) spraviti z odra, in nam je obiskovalcem sploh lahko ostalo še kaj energije za nosilce turneje – Švicarje Eluveitie. Odmor pred njihovim šovom je bil malce daljši. Osebje na odru pa je moralo kljub temu še veliko bolj hiteti, saj so za nastop Helvečanov popolnoma preuredili oder. Zamenjali so tudi set bobnov, ki je sicer služil vsem predhodnim skupinam, in priredili luči ter sceno. V zraku je bilo čutiti nekakšno posebno pričakovanje, nakar so s klasičnim, a veličastnim vstopom načeli še zadnje poglavje večera. In njihov del bi lahko na hitro povzel kot enega njihovih najboljših nastopov doslej. Zvok je bil vrhunski, napak v izvedbi dejansko ni bilo, izbor pesmi je bil odličen, komunikacija s publiko na še višjem nivoju kot smo vajeni (najbrž gre to pripisati dejstvu, da je oče in obraz benda, Chriegel, maso v dvorani lahko nagovarjal v domačem jeziku), … Skratka, ob določenih uspešnicah si brez težav začutil, kako se ti ježi koža na zatilju, in prav čudno bi bilo, če občinstvo z glasnim skandiranjem ob koncu, ne bi doseglo še prijetnega bisa.

Ko je bilo vsega naposled zares čisto konec, nas je najbrž mnogo začelo ugotavljati, kako zelo nas bolijo noge ter kako pošteno utrujeni smo. Kljub temu se območje okoli dvorane zlepa ni hotelo izprazniti. Ogromno ljudi je posedalo, se družilo s člani določenih bendov, ki so prišli med ljudi, si privezovalo duše s kupovanjem v še zadnji obratujoči okrepčevalnici in se na tak ali drugačen način odpravljalo nazaj proti navadnemu vsakdanu.

Nas je sicer čakala še dolga pot domov, ampak nismo dovolili, da bi nam to pokvarilo vtis. In strinjali smo se o tem, da je bila cena vstopnic najbrž le upravičena.

Tekst: Matej Hrustek
Foto: Max Petač 

 

 

Povezani članki: