Kings of Strings na EPK

Kings of Strings

Maribor / Festivalna dvorana Lent
21.3.2012

Moja zgodba oz. bolje rečeno lovljenje  koncerta avstralskega kitarskega virtuoza Tommy Emmanuela traja že kar nekaj časa. Pred dvema letoma sem že imela v žepu karte za njegov koncert v Haagu, vendar sva s prijateljem (dan prepozno) pametno ugotovila, da sva zamešala datume in da sva za eno noč koncert zamudila. Mojo jezo nad zamujenim zagotovljenim odličnim koncertom si lahko najbrž domišljate. V drugo Tommya nisem zamudila po lastni krivdi, temveč zaradi odpovedi koncerta, ki bi se naj zgodil v Mariboru pred kakšnim slabim letom. No, tokrat je Mariborčanom le uspelo pripeljati Avstralca, ki dobesedno živi za kitaro in ob kitari, v mesto ob Dravi. Ni prišel sam, temveč v sestavi Kings of Strings, v katerem sta poleg njega brenkala še Slovencem dobro poznani Vlatko Stefanovski in Stochelo Rosenberg, poznan po mešanju romske glasbe z jazz in swing pridihom.  Ta imena so bila zagotovilo za vrhunski glasbeni večer, ki je kljub nekaterim organizacijskim napakam zaslužil to oznako.

Morebitno nejevoljo obiskovalcev so s svojo sproščenostjo, improvizacijo in virtuoznostjo kitaristi  hitro izbrisali. Vsak je dal v zaigrane komade delček sebe, svojega repertoarja in stila, in tako smo poslušali vse od balkanskih melosov, bluesa in ob koncu tudi Beatlov, ki jih je samostojno zaigral Tommy. Drug drugemu so dajali dovolj prostora za solažne vložke v »domačih« skladbah in tudi drugih. Skoraj večja zvezd, kot Tommy Emmanuel  je bil, sodeč po aplavzu Stefanovski, ki je slovenskemu, predvsem pa mariborskemu občinstvu zaradi pogostega igranja na festivalu Lent, precej bolj poznan. Če je Stefanovski suvereno soliral in pričaral Balkan, je Tommy njihovo glasbo polnil. Nekoliko zadržano je deloval Nizozemec Rosenberg, ki je tehnično in glasbeno sicer perfektno dopolnjeval svoja soigralca, a zdelo se je, da mu manjka nekaj tiste svoje svojskosti, ki sta jo kazala Emmanuel in Stefanovski, ki imata močan in značilen kitarski karakter.

Več kot dvourno glasbeno predstavo so pričeli vsi trije skupaj. Tommy je sedel v sredini, Vlatko na njegovi desni in  Stochelo na Tommyjevi levi strani. V prvih taktih je bilo čutiti nekoliko napetosti in še kanček nesproščenosti in tudi zvok je bil preveč »plehek.« Akustične kitare so pač precejšen izziv za ozvočevalce.  Na srečo je zvok postajal z minutami vse mehkejši, vse dokler se ni ob samostojnem igranju Emmanuela (ob koncu) kitara zapela v vsej svoji sladkosti. Resnično neverjetno je, kako poln zvok lahko na kitari ustvari  le en sam par rok. Vse pa hkrati zveni še sila preprosto. Stefanovskega in Emmanuela smo lahko na koncertu slišali tudi prepevati, Stochelo svojih pevskih talentov ni pokazal. Emmanuel je pri skladbi Kasapsko oro pokazal, da je kitara hitro lahko priročno tolkalo, ko se je z metlicami na kitari ravno tako dobro znašel kot me ubiranjem strun. Ko smo po kakšni urci začeli premišljevati, da bo koncerta počasi konec, so se fantje v bistvu dodobra ogreli in pričeli vidno uživati na odru ter improvizirati. Vse bolj pa je bilo njihovo tudi občinstvo, ki je ob koncu z glasnim aplavzom nagradilo talent in trud res vrhunskih kitaristov.  Da, užitek je gledati in poslušati kitariste, ki enako uživajo na odru, kot občinstvo pod njimi (in obratno). Če bi se mi Emmanuel tokrat ponovno izmuznil, bi si le stežka oprostila.

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.