Učne ure v metalski mesoreznici

Origin, Psycroptic, Leng Tch´e in Ite missa est
Gala hala, Ljubljana
6. 2. 2012

Medtem ko so zahodne mučilne metode temeljile na surovem trganju, drobljenju, nategovanju ali zažiganju, pa so na vzhodu imeli bolj inovativen, kreativen, „out of the box“  pristop k mučenju; pač odraz veliko boljšega razumevanja delovanja človeškega telesa in psihe. Podobna primerjava lahko velja tudi v razliki med običajnemu in tehničnemu death metalu. Slednji podžanr je že tako visoke tehnične zahteve igranja death metala povzdignil še na višji nivo in tako nehote spomnil obenem na tehnicizem klasike/jazza, kot na nekatere avantgardne glasbene prakse. Origin in Psycroptic sta ena izmed najvidnejših sodobnih predstavnikov tega žanra. Oba sta že večkrat nastopila v Sloveniji in vedno navdušila. Siv, mrzel ponedeljek je kar vabil na obisk skupnega koncerta teh dveh glasbenih velikanov.

Prvi je pred polprazno dvorano nastopil multi kulti francoski kvintet Ite missa est. Tipični deathcore ni bil sicer slab, a je imel le občasne glasbene prebliske. V plus jim štejem tudi, da niso imeli prepogostih breakdownov, pa še njihovo pojavljanje v skladbah je skoraj ustrezalo naravnemu toku posameznih skladb. Vokalist s solidnim vokalom, a lomljeno angleščino, tudi ni prispeval k boljšemu nastopu.

Kot drugi so nastopili belgijski prvaki grinda Leng Tch´e. Pisana multi-kulti četverica v podobi bobnarja, košarkaskih kitarista in basista ter grindersko mešanico Ice-T/Barry Whita je vsaj malo prebudila publiko. Zahvala gre vokalistu, ki je poleg suverenga kruljenja, brundanja, piskanja in kričanja vseskozi provociral publiko. Z vražjim nasmeškom nas je vseskozi dražil s “pedri”, kar pa ni izpadlo žaljivo, temveč hudomušno. Da pa ima smisel za samoironijo je pokazal s tem, da je v trenutku največje tišine sam rekel „črnuh, takoj potem pa „Kaj?“ (podobno delajo tudi nekateri znani črnski standup komedijanti). Sredinski počasno žagajoči grind je bil nadvse primeren za izdatno čupanje; občasno pa je tempo pesmi padel na glomazeči sludge.

Kot co-headlinerji so nastopili tasmanski vragi Psycroptic, ki so se dodobra uveljavili v svetu tehničnega death metala, o čemer je pričala tudi polna dvorana. Z zadnjima dvema ploščama so v svoj brezkompromisen tehnicizem vključili tudi nekaj groova, ki je še izboljšal koncertno izkušnjo.  Večina skladb je bilo srednjega tempa z občasnimi izleti v hitrejše dele. Navkljub bogatemu naboru tehničnih prvin je kitarist vseskozi ohranjal melodičnost, ki pa ni mehčala samega zvoka skupine. Visoko tehnično znanje je kazal tudi bobnar, ki je namesto običajnega blastbeata uporabil bolj jazzovsko „živčno bobnanje“ s kreativno uporabo mnoštva činel, ki so mu bile na razpolago. Pogosta uporaba galopa dvojnih bas bobnov je bolj služila poustvarjanju grozečega vzdušja kot pa ritmično vodilo kitaristu in basistu. Session vokalist je dobro odkričal svoj prispevek, je pa včasih zmotil dodan efekt odmeva njegovega vokala, ki se je ponavadi iznenada pojavil in pojenjal. Po nekoliko zredčeni publiki pri Origin bi lahko sklepali da si je velik delež publike prišel na ta koncert  ravno zaradi njih.

Hitro, hitrejše, najhitrejše, svetlobna hitrost, Origin. Nekako tako bi lahko opisali neverjetno tehničnost in brutalnost tega kvarteta „iz vseh koncev sveta“, kot je rad večkrat poudaril njihov pevec.  Njihova virtuoznost je celo za visoke standarde tehničnega death metala neverjetna in je in bo spravljala v obup in samoizpraševanje še tako tehnične mlade nadebudne glasbenike.  Bobnar je kot za šalo lomil ritme pri blast beatu, včasih pa je potegnil še v višjo prestavo s tako imenovanim  gravity blastbeatom. Pester nabor činel mu je služil skoraj kot dodatne melodične linije kitaram. Večkrat nam se je prikradla misel, če ni slučajno bobnar igralec zloglasne intergalaktične igre Krikket, število (navideznih) okončin bi že bilo pravo… Taki ritmični gonji je sledil tudi kitarist, ki je s posebno, vsaj meni nikjer poprej videno, tehniko trzanja strun prignal zgoščevanje not nevarno blizu proizvajanju belega šuma. Tehnično zahtevni picksweepi in apregiotti so mu služili kot ritmični vzorci,(ker ti dve tehniki sta pa vendar nekaj najlažjega na svetu, kajne?), kratke občasne solaže pa so v zgoščeni obliki pokazale ves njegov talent. Ob vsem tem je možakar ponekod tudi o najbolj zahtevnih riffih iz podplatov potegnil nečloveško vreščanje. Nekrona zvezda večera pa je bil seveda zaščitni znak skupine, basist per exellance, „meter in ćevap“ velik Mike Florence. Že njegov začetni prijem (prsti leve roke postavljene v jazzovski akord, prsti desne roke pa  pripravljeni za simultano tapkanje) je povedal vse. Kot da bi zmešal skupaj vse kitarske virtuoze od Django Reinharda naprej s silovitostjo in udarnostjo Kanclerja Lemmya. Njegovi prsti so z največjo lahkoto sprehajali po vratu basa in pridno sledili tudi najzahtevnejših hitrostnim in tehničnim linijam kitarista. Ob tem pa velja omenit da mož igra na bas velikosti malo manjšega amazonskega kanuja.

Ob takih tehničnih glasbenikih lahko pevec velikokrat izpade kot šibki člen. Tega nikakor ne moremo trditi za Jasona Keysera. Svoj solidni brundeči in kričeči vokal je nadgradil z odlično komunikacijo s publiko. Že po prvi skladbi se je odločil spodbuditi nekoliko zadržano, da ne karikiram avstrijsko, publiko in nam ponudil učne ure metanja z odra. Po tej njegovi intervenciji se je publika končno predramila in stalnemu metanju z odra so se pridružili tudi prvi moshpiti in circlepiti ta večer. Mnogi bendi spodbujajo k skakanju z odra, vendar postanejo hitro živčni, če se obiskovalec predolgo zadrži na odru. Pri Origin pa bend ni začel s svojo mesoreznico dokler, ni  kdo skočil z odra na publiko. Vsak obiskovalec, ki se je povzpel na oder je lahko še začupal objet s vokalistom, v nekaj primerih pa celo odkrulil besedo ali dve, preden je skočil dol. Če pomislimo na to, da pri nekaterih bendih roadiji kar mečejo dol ljudi neglede na posledice, če so le sekundo več na odru… Da je bilo veselje večje pa je z odra dvakrat skočil tudi vokalist sam in brez težav pel naprej na rokah presrečne publike.

Oba glavna benda sta nas navdušila s virtuoznostjo, kot pika na i pa je izpadel odnos Origina do publike. Tako prijaznega in prijateljskega odnosa človek ravno ne bi pričakoval od te relativno velike glasbene skupine. Kot bi rekel Katanec: „Fantje, kapa dol za vaš nastop“.

 

Tit Slatinšek

Povezani članki: