Seksi ritem v Kinu Šiška – Boban in Marko Marković Orkester

foto: Sunčan Stone

Ljubljana / Kino Šiška
10. 2. 2012

Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo. In res. Še danes se živo spominjam prvega koncerta Orkestra Bobana Markovića pred mnogimi leti v KUD-u France Prešeren. Mala dvorana je bila nabita do konca, zrak je bil prepojen s cigaretnim dimom,  po stenah so tekli potoki znoja, ki ga je pridelalo ekstatično občinstvo. Vsaka pesem, ki so jo odigrali Boban in njegova skupina, je bila izvedena brezhibno, o njegovem glasu in igranju na trobento pa smo že takrat govorili le v presežnikih. Največja atrakcija tistega koncerta pa je bil zagotovo mali Marko. Kljub temu, da sramežljivi fantiček takrat ni mogel imeti več kot deset, mogoče dvanajst let, je že veselo pihal v svojo trobento in pri tem kazal tudi nemalo talenta.

Danes je fantiček mož in vse bolj suvereni vodja skupine. Boban mu je to vlogo ponosno predal pri osemnajstih letih in od takrat se prepušča toku in zvoku, ki ga orkestru narekuje sin. Tudi na tokratnem koncertu v Kinu Šiška  smo slišali precej izdelkov novejšega datuma, pod katere se je podpisal Marko. Kljub temu pa je Orkester precej dobro iskal ravnotežje med starejšimi zimzelenimi uspešnicami ter novim materialom.

Tako je trinajsterica, pri kateri gre poleg prvih trobent orkestra posebej omeniti še tretjo trobento, Sašo Jemčića, hitro zaigrala na strune zbrane množice in jih s pesmijo Hava nagila privabila k pevskemu sodelovanju. Za poplesovanje posebnega navdiha občinstvo niti ni potrebovalo, saj se je plesalo od prvih taktov. Sledil je eden novejših, Markovih komadov, ki jih ni težko prepoznati. Še vedno imajo seveda balkanski pridih, vendar jih zaznamuje sodobnejši zvok, oplemeniten z jazzovskimi  in latino momenti ter veliko prehodi iz enega v drug stil. Vse skupaj je odigrano tako hitro, da bi – če ne bi igrali pred našimi očmi – lahko mimo grede mislili, da gre za ritem mašino.

Prepletanje starih hitov (Gas, gas, Bubamara, Mesečina, Čajurije Šukarije,  Kalašnikov…) in novejših izdelkov (Atlantis, Kel Borije Kel, Afrika paprika…) se nadaljevalo  cel koncert. Kot rečeno, tudi v nove pesmi Marko vpleta elemente balkanskih ljudskim pesmi. Našo malo plesočo družbico je še najbolj ganil insert makedonske narodne pesmi Stamena, Stamena. In prav takšne ganljive pesmi, polne duše, človek ob poslušanju novih pesmi vseeno malce pogreša. Duše, ki jo zna oče tako srce parajoče vključiti v njihove pesmi.  Tehnična dovršenost in hitrost le nista vse. In včasih je manj več.

A da ne bomo dlakocepili, kar nekaj novejših izdelkov ima zagotovo potencial za hit med ljubitelji trub.  In kot pravi eden od dveh Gas, Gas komadov – res je seksi ritem. Najboljši za odgnanjanje  januarskega stresa. Veseli me, da je v urbanem centru kot je Kino Šiška zažgala tudi dobra stara truba. In upam, da ni edina! Kljub temu, da je koncert trajal skoraj dve uri, je na koncu ostalo še toliko glasbenih želja, da bi lahko fantje nadaljevali vsaj še dve, če ne kar štiri ure. In morda bi namesto ponovitve Bubamare in pa – joj, prejoj – trubaške verzije slovenske narodnozabavne pesmi Na roblek (ki je sicer precej generacijsko in glasbeno zmešanemu občinstvu večinoma kar ustrezala), lahko zaigrali še kakšno od svojih zimzelenih.  Ampak vsega pač ne moreš imeti. In tisto, s čimer so postregli, je bilo s kruhom pomazano. Do prihodnjič. Oziroma dokler ne zadanem na lotu in jih najamem za 24-urni koncert.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Sunčan Stone

Povezani članki: