Pik bodečo ognjene neže – Neisha in Big Bang RTV Slovenija v Kinu Šiška

Neisha

Ljubljana / Kino Šiška
15. 2. 2012

Pisalo se je leto 2005, ko je takrat širši javnosti neznana, nadarjena akademsko izobražena glasbenica Neže Buh pod umetniškim psevdonimom Neisha najprej s Planetom za zadet in kasneje z Malo tu malo tam zavladala tako malo bolj izbirčnim kot tudi komercialno bolj usmerjenim radijskim postajam in postala najbolj prodajana slovenska izvajalka leta. Od takrat je večkrat razprodala Linhartovo in Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, s simfoničnim orkestrom RTV Slovenije napolnila Križanke ter v stilu malo tu malo tam prečesala državo. Po istoimenskem prvencu Neisha je izdala še dva albuma, Nor je ta svet in Krila, pričela uspešno prodirati na južne trge, ter – preden ji je postalo vseeno ali ima kilco gor ali dol – postala tudi sanjsko Playbojevo dekle. V slovenskem prostoru je med večjimi akustičnimi koncertnimi dvoranami ostala neosvojljiva le Katedrala.

Orkester Big Bang RTV Slovenija v Jazz Clubu Mons že več let prireja koncertne večere s slovenskimi izvajalci. K sodelovanju so v letošnji koncertni sezoni povabili tudi Neisho. Premierno predstavitev njihovega sodelovanja je bilo mogoče slišati v Kinu Šiška, dve reprizi pa sledita junija v omenjenem klubu in najverjetneje poleti še v Križankah. Neisho lahko brez omahovanja opredelimo kot prvo damo slovenskega popa, katere uspeh in prepoznavnost izvira iz uspešnega ustvarjanja tako za malo manj zahtevno kot tudi za glasbeno bolj podkovano publiko. To trditev potrjujejo tako kvalitetno nizanje pop sklad, razprodane koncertne dvorane, Katedrala ni bila izjema, za slovenske razmere dobra prodaja albumov, redna predvajanost na radijskih postajah vse od leta 2005 – v letu 2011 se je njen singel Pridejo časi uvrstil na 12. mesto sto najbolj predvajanih skladb, med slovenskimi izvajalkami sta jo prehiteli le novi odkritji preteklega leta Bilbi in April – in predvsem dvigovanje samozavestno-sproščene kakovosti v živih nastopih, ki jih obiskuje tudi zahtevnejšo občinstvo. Te samozavestne sproščenosti ji je na začetku kariere, pri 23-letih, primanjkovalo, sedaj pa počasi, a vztrajno postaja zrela in dovolj odštekana izvajalka, ki ima poleg formalno pridobljenega znanja in nadarjenosti za pisanje pop besedil še tisto nekaj, pa naj bo to karizma ali le ljubljanski urban šarm, ki ji ga večina drugih pop izvajalk lahko zavida.

Če je na svojem prvem koncertu v Linhartovi dvorani večinoma sramežljivo sedela za pianom, je tokrat že njen poskakujoč prihod na lično okrašen oder, v usnjenih hlačah in belem suknjiču, ter začetna Hold on I’m Coming nakazoval drugačen pristop. Sedeče občinstvo – na željo same Neishe, ki raje nastopa pred ne stoječo publiko – je skupaj z Big Bang RTV Slovenije, pod taktirko maestra Vida Žgajnerja in s spremljevalnima vokalistoma Matejem Brodarjem in Aleksandro Čermelj, popeljala skozi večino svojih uspešnic (100-krat bolje mi je zdaj, Zaradi upanja, Slab dan, Show Must Go, Pod enim dežnikom, Sanje na dražbi, Malo tu malo tam, Krila, Pridejo Časi, Nor je ta svet, Ogenj pod nogami, Tiste lepe dni, Planet za zadet, Občutek, Pridejo časi), ki so bile primerne za orkestrski aranžma, pri katerih so posebej izpostavili zvok pihal (trobentno, saksofon in pozavno). Tokratni koncert je bil drugačen od prejšnjih, ne zaradi sodelovanja orkestra, temveč zaradi izvedbe nekaterih sklad iz 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja, iz obdobja Motown soula in funka, ki jih na koncertih sicer ne izvaja. Poleg že omenjene uvodne skladbe Sama & Dava smo slišali še Son of a Preacher (Dusty Springfield), Chain of Fools (Aretha Fraklin), I Can’t Stand No Rain (Eruption) in Soul Man (The Blues Brothers), v prvem izmed dveh podaljškov pa še Celebration (Kool & The Gang), edino skladbo, ki bi jo brez težav lahko izpustili iz repertoarja. Orkester in Neisha so delovali kot odlično usklajen – a na trenutke premalo zvokovno glasen – tandem, kar se je najbolj pokazalo pri radoživi Pod enim dežnikom in odlični makedonski uspešnici Nedaj da gledam u nebo.

A ko smo mislili, da je vsega konec, ko se je neposredni prenos koncerta na VAL-u 202 že končal, ko sicer mirna in zadržana publika ni hotela nehati ploskati in se ji je Neisha skupaj z Matejem vdala, je prišel nenačrtovan in na samem mestu dogovorjen odlično duo improvizatorsko izveden posladek koncerta – uspešnica Bruca Springsteena, I’m on Fire. Še zadnji pik bodečo ognjene neže.

Tekst: Polona Černič
Foto: Sunčan Stone / Kino Šiška

Povezani članki: