Nostalgia 77 – The Sleepwalking Society

Nostalgia 77 - The Sleepwalking Society

2011, Tru Thoughts

Hermetična perfekcija The Sleepwalking Society, v lanski pomladi izdanega albuma izpod aranžerskih in producentskih prstov Benedica Lamdina alias Nostalgia 77, to dotično ploščo kar nekako izmika nedvoumni recenzentski besedi. Z groovom, melodramo in občutenim bluesom obteženi komadi so v glavnem stvar fenomenalne vokalistke Jose Peit, in horizonti njenih vokalnih interpretacij so točka, kjer ta plošča stoji ali pade. Do tu gre za vrhunsko (nu) jazz produkcijo, ki servira sodoben, relaksiran in čisto malce neoseben pastiš, kjer so vse stvari na svojem mestu, od ravno prav barsko dimljenega saksofona v komadu When Love Is Strange, enem od dveh inštrumentalnih delcev plošče, do kot struna napetega vzdušja v ritmu koračnice na Golden Morning, pa skuliranih orgel spet drugje.

Vsi ti inštrumentalni triki so kolažirani tako, da niso ravno povsem generčni, a tudi nič posebej svojstveni niso. In tu vstopi Josa Peit, mlada in doslej neznana jazz pevka, ki v prenekaterih posrečenih segmentih (tako zelo) spominja na Billy Holiday ali pa kje razdeluje soul dive nekdanjih dni, spet drugje pa potegne tako na tisti razvlečen in skoraj vulgaren vokal Amy Winehouse kot na intimno toplino Norah Jones. Za razliko od manire produkcije pa pri njej ni nič generičnega in vse te vokalne izvore, podobnosti in aluzije so stvar zelo distinktivne zvočne osebnosti.

Sleepwaker, v ritmu bluesa in z rahlim funkom obarvan komadič, pa sledeča Beautiful Lie ter Simmerdown, v malce bolj energičnem vzdušju tvorijo prvo tretjino plošče. Do tu bi se še vsak komad posebej odlično obnesel kot naključno fin radio štikel, nosilec kake kompilacije sodobnih retro soul muzik ali pa nadvse primerna glasbena selekcija za prilično laid back ozvočneno bivanje. Tisti, distinktiven vrhunec plošče, kjer ravno toliko kot sprednja vokalistka poleti celoten komad je čisto kratek, a samosvoj in superben Golden Morning. Sledi mu lagodno funky trobilski inštrumental, kateremu sledi vokalno najbolj inspiriran del plošče s komadi Blue Shadow, Mockingbird in Cherry. Medtem ko je prvi kar nekoliko preveč udomačen, tako rekoč posvojljiv na prvo žogo, je drugi spet samosvoja mojstrovina, kjer se pod raznovrstno paleto karakternih odtenkov Joseinega vokala plete živahen, malce indie kitarski motiv. Zaključni vokalni komadič Cherry je melanholična in nostalgična zadeva, koder se čez elegično vlečen lok kontrabasa razmesti siceršnji optimistični ton plošče in počasi naznani konec, ki je spet inštrumentalni in ambientalni Hush.

Komad za komadom je plošča pravzaprav skoraj brezhibna. Obenem pa ji morda primanjkuje karakterja, in niti inspirirana vokalistka kot premišljena produkcija še ne naznanjata zvočne pomladi. Ne rečem, da bi plošča nujno morala biti zvočno drznejša na način, kot je recimo genijalni podvig Esperanze Spalding iz lanskega leta, a po drugi strani je neka vsaj podobna gesta vseeno potrebna za dvig iz industrijskega pastiša, pa naj bo ta še tako mojstrsko ukrojen. Spodaj sledi besno fina akustična youtube izvedba komada Cherry, zvečer pa še nadvse priporočljiv način večera z Nostalgio 77 v Klubu Cankarjevega Doma.

Anže Zorman


 

 

 

Povezani članki:

Značke: